Kos torte, še ena skodelica kave, nakupovanje tri dni pred razprodajami, ignoriranje sms-sporočila – prevečkrat na dan nas napade občutek, da smo nič kaj prida prijateljice, nepozorne hčere, površne partnerke. Kdo za vraga nam ves čas nabija slabo vest?
Morda je to tisto neznano sredstvo, ki Parižankam omogoča, da so še naprej videti kot bagete, čeprav vsak dan zmažejo eno ob kosilu. Slabo vest imam, ko pojem kos kruha, če pojem žemljico, me že razganja. Kakšna ženska pa sem, da jem kruh? ! Ali testenine. Sladice? Svoj dom imenujem tudi cona brez sladkorja, tako strašno grenak okus pusti, da ga raje sploh ne spustim čez prag. Potem seveda veselo kradem vrečke sladkorja v barih, da si lahko moji gostje vsaj sladkajo kavo, čeprav res ne vem, kako lahko kaj takšnega počnejo mirne vesti.
Ne počutim pa se slabo, ker si za novo leto nisem zaželela miru na svetu in konca revščine, ampak raje usnjeno jakno, saj konec koncev nisem mis sveta. Prav, malo že. Ne spomnim se več, zakaj sem nehala jesti meso, morda občutek kolektivne krivde na začetku ni imel nič s tem, a nekje globoko, pod kožuhi in perjem in luskami, je zagotovo grickalo tudi to – a gricka še naprej. Smo odvisni od občutka slabe vesti, ker verjamemo, da nam bo to pomagalo postati boljši človek? Ker dokler mimo klošarja ne moremo brez ušivega občutka, moralnega kompasa nismo zamenjali za par čevljev. Ali pa je to le še en refleks, ki nam omogoča, da še naprej ne storimo nič konkretnega.
Kaj vse bi lahko, pa nisem
Slaba vest me daje, ker rada spim, in tudi, ker se zvečer nikakor ne spravim v posteljo, ker pri skoraj tridesetih gledam najstniške nadaljevanke, imam na nočni omarici Flaubertovo knjigo le zato, da nanjo položim novo uspešnico Nicka Cava, ki je prav tako še nisem prebrala, saj raje zadremam z daljincem v roki. Ker mame nisem poklicala nazaj in sem že drugo leto zaporedoma pozabila na prijateljičin rojstni dan, ker ne ločujem organskih odpadkov, ker nisem še ničesar storila glede smejalnih gub, ki ostajajo na obrazu tudi potem, ko ni več nič smešno. Potem me seveda preplavi še bolj beden občutek, ker mislim samo na to, da se ne ukvarjam dovolj sama s sabo, medtem ko bi ta čas vendar morala nameniti reševanju posledic podnebnih sprememb.
Grize me, če imam konec tedna popolnoma prost. V nedeljo zvečer imam vselej občutek, da bi ga lahko bolje izkoristila. Lahko bi šla na daljši sprehod, prebrala časopis, šla na tržnico in na razstavo, lahko bi šla plesat in pit vino na teraso s kadilci, lahko bi šla vsaj iz Ljubljane. Lahko bi napisala prvo stran romana. Ali pa pomila okna. Ko se zdi, da se moje življenje nikamor ne premakne, grem še vedno vsakič pogledat na spletno stran fakultete, kakšni so pogoji za dokončanje študija. Potem imam dvojno slabo vest. Potem si skuham še eno kavo in pojem do konca paket napolitank.
Superženske ne spijo na zrnu graha
Bi se življenje res spremenilo, če bi se kar naenkrat soočila z vsemi temi občutki in se jih sistematično lotila? Če bi zjutraj odtekla deset kilometrov, za kosilo zobala eko kalčke in brokolijevo juho, se takoj po službi dobila s prijateljicami na kavi, hočem reči zelenem čaju, se odpravila domov z okolju prijaznim kolesom, vmes pomagala babici čez cesto, skuhala večerjo ter zabavala moža, vse dokler se ne bi posvetila še svojim študijskim ali pač okoljevarstvenim obveznostim. Aja, in pred spanjem izvajala jogo za blaženje smejalnih gubic. Bi me nehala žreti vest, če bi postala superženska?
Ne, ker bi imela slabo vest, da si želim biti super, medtem ko je čisto dovolj in zmerno biti dober. Ker si želim nekaj več oziroma preveč, in še vedno bi si na primer pozabila z nitko očistiti zobe. Ali seksati v novem položaju. Saj res, seks, oh, zagotovo premalo seksam za svoja leta. Včasih pa to počnem sredi dneva, ko bi res morala reševati svet. Huda slaba vest. Še dobro, da ne pišem dnevnika. Čeprav bi ga morda morala, in potem bi ga dala svoji hčeri, da ne bi imela slabe vesti, ker seksa opoldne. Kako sem lena, še fotografiram se ne dovolj pogosto, tako da tamala ne bo nikoli vedela, kako je bila njena mama videti v Balmainovi repliki leta 2010. Nimam otrok – slaba vest. Nimam redne službe – slaba vest.
100-odstotno poredni
Mar se ni včasih fino počutiti poredno, si privoščiti nekaj, česar si ne bi smeli (zakaj že? ), lomiti pravila, za katera sploh ne vemo, kdaj neki smo jih sprejeli? Seveda. Poskusite en teden živeti brez vseh tistih majhnih odrekanj, o katerih ste potihoma prepričani, da vam bodo prinesla povišico, vam zagotovila mesto v nebesih in odpravila celulit. Po kosilu si naročite sladico in za povrhu še kepico sladoleda, v trgovini pograbite banane, ki niso ekološko pridelane, spijte tretji kozarec vina, ne javite se šefu, ko vas kliče izven delovnega časa, vse odpadke zabrišite v isti koš, zavijte na isti dan k frizerju in na masažo, kupite si kos nakita, pojdite spat, ne da bi si odstranili ličila, in presenečeni boste, kako lahko je s teh aktivnosti izbrisati priokus slabe vesti.
Ampak, je potem vse skupaj še vedno tako razburljivo? Bi sploh imeli raznorazne ljubimce – od poročenih moških do dvojnih espresov –, če nas ob tem ne bi pekla vest? Mišmaš vlog in vrednot, ki naj bi jih igrali in ponotranjili, nas prepričuje, da bi lahko imeli oziroma bili vse, saj konec koncev živimo v demokraciji, in ne samo to, vsa hrana in pijača obstajata v različici z manj maščobami in z nula sladkorja. Če nam ne uspe, smo krivi sami, kaj smo pa pojedli keks preveč in izpustili torkovo telovadbo (ah, koga hecam, saj sploh ne hodim na telovadbo – tri dvojne slabe vesti), kaj se pa se nismo sproti učili za izpite ali zabeležili rojstnih datumov v telefon. Slabe vesti se ne moremo otresti, saj živimo v družbi, ki nas ves čas opominja, da smo glede nečesa vedno slabi, da nekaj špricamo, da nekomu vedno pozabimo nameniti več pozornosti.
In potem se žremo, kupujemo darila in drugim vsiljujemo slab občutek, če so slučajno ta dan dobre volje, ker, hej, tam nekje ljudje nimajo kje spati. Sicer si pa tako ali tako ne damo miru tudi zato, ker imamo slabo vest, da imamo slabo vest, kar je zagotovo slabo za celulit, če že ne za planet.
Ker se (ne) cenim
Slabo vest imam, ker med pisanjem tega članka pogledujem na eBayevo dražbo za vintidž Moschinovim pasom. Ne zato, ker to počnem v službenem času, prosim lepo, če delaš za modno revijo, je brskanje po eBayu del službe, temveč zato, ker ga čisto zares ne potrebujem. Absurdno bi bilo pričakovati, da nas v današnjem svetu ne bi preganjala vest, in morda zaradi nje občasno dvakrat premislimo, preden skočimo, čeprav najverjetneje prej skočimo, in šele nato razmislimo. Res jo imamo prevečkrat le za izgovor, češ, saj imam slabo vest, ampak si nisem mogla pomagati. Hkrati pa se z njo šele odpira naslednje veliko vprašanje: kaj si pravzaprav sploh zaslužimo, kaj si smemo želeti, ne da bi se hip zatem že oglasila vest kot budilka, da moramo nazaj v svoj predalček, v katerem ni prostora za vse tisto, po čemer smo stegnili prste? Da se včasih zavestno odrečemo stvarem, ki naj bi si jih želeli, in smo tu in tam sebični, ker je to edini način, da smo malo tudi srečni. Včasih moramo slabo vest preprosto pogoltniti, hitro gre dol s čimerkoli z mehurčki in kančkom alkohola. Ugrizni se, slaba vest!
Urša Jerkič
Elle februar 2010
