Nedelja zvečer je, počešem se na stran in si tam nekje pri sencih začnem prav po filigransko enega za drugim puliti lase.
Res patetično in, če kdo opazuje, tudi rahlo ženska na robu živčnega zloma. Nisem si predstavljala, da bom tako zabredla že pri tridesetih. Da, ko bodo otroci odrinili na faks, ne pa, preden jih bom sploh imela. V gnezdu mojih rdeče pobarvanih las in ob spremljavi počasi prebujajočega se narastka v nesrečni mišji barvi so na neki način res videti kot čudovite srebrne niti, a kaj ko vselej poblisnejo ob napačnem trenutku. Siv las preostalim ne izkaže nobenega spoštovanja, sili ven, štrleti hoče iz množice, ves čas vpije »poglej me«, kot da se sploh ne zaveda, da je starček; ubogi senilnež pač misli, da je najstnica v lesketajoči se večerni toaleti. Ne obnaša se kot drugi, nemogoče ga je ukrotiti, ni tako voljen, tako vodljiv, tu in tam kakšen prav nesramno posnema vijugavost, no ja, nečesa tam spodaj, in tega res ne moreš nositi sredi glave. Treba ga je iztrebiti.
Lase si barvam, odkar sem bila dovolj visoka, da sem lahko s police zagrabila mamino rdečo peno. Prepričana, da sem se rodila z napačno barvo (pravzaprav sem na svet prišla kot rdečelaska, nato so mi odpadli ter pognali, kakšno razočaranje, kakšna degradacija, pepelnato rjavi), predolgočasno za vse fantastične stvari, ki naj bi se mi v življenju še pripetile. Packasta reč, pena, mi je tisto dvignjeno rolico na čelu, tako imenovano strehico, v trenutku spremenila v nekaj sijajnega. Če lasem že vse življenje prekrivam njihovo naravo, potemtakem pojav sivih ne zmoti moje rutine. Navajena sem na frizerske salone, na ure in ure čakanja, listanje revij sumljivega datuma, na vonj, narastek, na packo na ušesu, in vendar je nekaj povsem drugega, kadar to počneš iz čiste nečimrnosti ali zato, ker tudi moraš. Prepričujem se, da bi tistih pet, deset (koga farbam, najbrž jih je 50) sivakov pustila pri miru, če moji lasje še ne bi imeli bližnjega srečanja s kemijo. A ko si naredim čop na temenu glave in mi pri sencih, da, točno tam, kamor si obupanci položijo revolver, skoči ven svileni feder, zgrabim za – pinceto. Pravijo, da je za zgodnje sivenje kriv stres, na katerega lahko, za karkoli se nam hudega zgodi, že vrsto let kažemo s prstom, tako kot smo prej na starše. Všeč mi je ta razlaga, dobro se počutim, če me grize stres, zdi se mi, da ne zapravljam časa, da se borim, da sem, skratka, živa; ko nisem pod stresom, me začne grabiti panika, tipična sodobna ženska, pač. Med vsemi petimi prijateljicami iz otroštva je samo ena nesiva, tista, ki še naprej mirno študira.
Nekoč si, kljub neodobravanju moje frizerke, želim imeti belo grivo, tudi zato, ker nisem nikoli bila platinasta blondinka. Odlično se ujame z rdečo šminko, tako z Rickom Owensom kot z Marni. Ljubljenka uličnih fotografov, modna piska Sarah Harris sivi že od 16. leta, na grozo tašče se temu noče upirati. S svojo sivo betico je odličen kontrapunkt modni obsedenosti z mladim in sijočim, pomaga pa, da so takšni, namreč mladi in sijoči, njena koža, noge in garderoba. Če hočeš biti odprt glede svoje sivine, zahteva to veliko truda, predanosti fen pričeskam (hej, te fante mora nekdo ukrotiti) in bitko s tem, da ne porumenijo. Na sivem šopu ni nič babičinega, toda tistih mojih nekaj laskov je tako ubogih kot muf pod nosom mladoletnih dečkov, leta stran od goste brade in konkretnih brkov; preprosto še nisem tam. Beli pramen à la Susan Sontag se ne zgodi kar tako. Do takrat pa, prosim, podajte mi pinceto.
Pripravila Urša Jerkič,
fotografija DCMU
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc