Seks v Brooklynu

Končno smo dobili teve serijo o dekletih v mestu. Brez ficka, brez garderobne sobe, z nerodnim seksom in blazinicami okrog pasu.

Urša Jerkič - Foto: DCMU

»Ne padita ven,« glavna junakinja Hannah opozori starša, potem ko vdre v njuno hotelsko sobo in jima pod nos pomoli liste svojih zapiskov, ki jim sama pravi eseji, »toda zdi se mi, da sem glas svoje generacije.« Ko starša, ki sta hčeri prav ta dan oznanila, da je ne bosta več preživljala, naredita tisti da-se-nisi-malo-precenila izraz na obrazu, se popravi: »Ali pa vsaj eden izmed glasov neke generacije.« Če bi serijo o generaciji sredi dvajsetih spisala ekipa piscev in bi jo producenti zloščili do blišča, bi med glavnimi junakinjami najbrž bila modna blogerka z garderobo Anne dello Russo, vsaj ena bi morala nositi hipsterska očala, če se le da, v vsaki epizodi nova, nekdo, morda njihov ljubezenski interes, bi razvijal mobilne aplikacije, manjka še lik, ki bi bil mahnjen na objavljanje lepo zaranžirane hrane na Instagramu. Najprej bi določili osnovne parčke, kmalu bi vsi začeli seksati drug z drugim – in ko rečem seksati, mislim na posnetke čvrstih stegen, padajočih naramnic in našobljenih ustnic, tako to namreč počnejo na televiziji –, blagovne znamke bi služile kot medmeti in vsi protagonisti bi ves čas nekaj klikali. Moj bog, kako bi nam šli na živce! Vendar nova serija hiše HBO z naslovom Girls nima nič opraviti s temi stereotipnimi marketinškimi razdelitvami vlog, ne, je veliko bolj klasična. Ne skriva svojih ambicij biti Seks v mestu za generacijo, ki noče in ne more odrasti, ker bi za kaj takega potrebovala vsaj plačano službo, kar pa je tako zelo 2006. Kot pravijo, nisi odrasel, dokler ti starši plačujejo račun za mobilca, in plačujejo ga vsem po vrsti, v New Yorku brez žepnine pač preživiš tri dni in pol oziroma sedem, če ne ješ.

A tisto, zaradi česar so štiri dvajsetinnekajletna dekleta, prosto po SATC pisateljica, boemka, devica in gdč. Popolna, tako drugačne od vseh drugih na zaslonu in tako podobne vsem tistim pred njimi, je njihovo spolno življenje. Najprej ga je manj, kot smo bili vajeni, približno toliko kot pri nas doma. Presenetljivo tudi ni vaja iz pokaži, kaj znaš, nihče ni virtuoz v njem, nog se ne daje za vrat. Seks je srednje slab oziroma »tako dober, da bi mi skoraj prišlo«. Orgazmičnih krikov je tako malo kot vzklikov Taksi! Še bolj pomembno za vse ženske tam zunaj pa je, da se največ in najbolj eksplicitno daje dol prav Hannah. Ista televizijska hiša, ki nam je pokazala, da se ženske pri štiridesetih še vedno lahko slečejo pri prižgani luči, menjavajo ljubimce kot čevlje in rade volje prakticirajo oralni, analni, banalni seks, je v časih majhnih gledanosti ter še manjših budžetov zbrala pogum ter v akciji, pasji, če smo natančni, pokazala dekle s toliko zaloge na trebuhu, da ga lahko tip, s katerim se dobiva, gnete in animira. Hannah ni debelušna na oblinast način velikih prsi, priščipnjenega pasu in veličastne zadnjice, kakršna je Joan iz Oglaševalcev, temveč bolj na nesrečno cmočkast. Carrie po Carrie igra Lena Dunham, dekle z velikim d, ki je, značilno za 2012, avtorica, scenaristka in režiserka serije. Kot avtorico uspešnice, okej, kot glas neke generacije, jo v goste vabijo razvpiti pogovorni šovi, kamor kot vse njene predhodnice prikoraka v vrtoglavih petah, povita v korekcijsko perilo Spanx. Televizija se torej vendarle ni spremenila, še vedno moramo verjeti, da je debeluška s slabimi lasmi in 26 sledilci na Twitterju (gdč. Dunham jih ima več kot 104 tisoč) samo lik, ne pa resnična oseba. Na kaj takega bomo morali še malo počakati.

Morda je poleg veliko umazanega seksa, ki ni tak zato, ker se ga dela prav, še bolj nezaslišano, da ni v seriji niti enega kosa oblačila, ki bi ga lahko uvrstili v modno obdobje, v katerem živimo. Isabel Kdo? Je Miu Miu mačja hrana? Na sumu, da lista revije in bo prej ali slej podlegla, imamo gdč. Popolno. V boemko Britanko, ki se v mesto pripelje, dremajoč na vintidž potovalki Louis Vuitton, edinem znaku, da je v Brooklynu že kdo slišal zanj, se zatreskaš tudi, ko ima na sebi kimono in uggice. Kako dobro je biti v družbi, ki se ji za te stvari gladko j...

Pripravila Urša Jerkič,
fotografija DCMU,
Urša nosi brezrokavnik Anja Mlakar

Najbolj brano