Seks: čas dela za nas

In kako samozavestno je vse to sprejemala ona, se očarljivo nasmehnila, ko jo je prijel za roko, si z zaigrano sramežljivostjo popravila nagajiv koder las, ko se je nagnil nad mizo, da bi ji nekaj prišepnil . .

To je bila predstava spolov, hommage ženske zapeljivosti, v kateri sem uživala, čeprav se kot pustna miš nisem mogla povsem poistovetiti z elegantnostjo trenutka.

Večer nas je seveda odnesel drugam, a čarobnost videnega je v meni nekaj prebudila. Pogled na to žensko me je spomnil, da nisem več mladenka, ampak (postajam) zrela ženska. Spremenila sem se, spreminjam se, in to mi je všeč, to mi daje občutek svobode. Ko si mlajši, je vse tako zelo naporno, da me danes, ko zrem nazaj, kar malo stisne pri srcu. Treba je končati šolo, izbrati študij, si najti službo, se odseliti od doma, kupiti avto, najeti stanovanje, spoznati resnega fanta, prepotovati pol sveta . . Stresno in lepo?

Če bi mi kot najstnici kdo rekel, kako zelo težko bo, mu ne bi verjela, ali pa morda tudi. Takrat razmišljaš drugače, ni nemogočih stvari, lahko si pogumna in se ne ukvarjaš s tem, kaj bo jutri. Rasteš kot osebnost, en dan gor, naslednji dan dol, nič te ne sesuje tako, da se ne bi gnala dalje za svojimi cilji, poganja te mladost. Ljubezensko življenje je vrtiljak dogodkov, s katerimi prav tako gradiš svojo samopodobo. Kako pomembno je, da ugajaš svojemu moškemu! Da zadržuješ dihanje, ko razlaga o novem letnem modelu pnevmatik, mu vsak drugi dan v tednu pripraviš presenečenje in ne nosiš drugega spodnjega perila kot tangice, tudi če te praskajo in motijo.

Trudiš se in skačeš na vsako njegovo željo, slabe volje si, ko je on slabe volje, gledaš nogomet in formulo, a kaj od tega si ti, te niti ne zanima. Ti si to, in to je tvoje. Sploh se ne vprašaš, kako bi lahko bilo drugače, saj niti ne veš, kako zelo drugače je lahko.

A ženske imamo to neverjetno sposobnost preživetja in obnavljanja, s katero je lahko vsako življenjsko obdobje boljše od tistega, ki smo ga zapustile. Preizkušnje, ki jih premagamo, širijo našo samozavest, zaradi njih smo močnejše, prav pa bi bilo, da bi bile tudi srečnejše. Mladostno energijo in zalet lahko nadgradimo z izkušnjami, s katerimi se sproščeno pretakamo med novimi starimi izzivi.

Z leti začnemo uživati v tem, kar smo in kar še bomo.

Naj ponazorim z večerjo v restavraciji. Ko si mlajša, se ti zdi tako pomembno, da naročiš nekaj ekskluzivnega, eksotičnega in dragega. Oblečeš in namažeš se vsaj tako, kot bi šla na dunajski operni ples. In čeprav tega ne poveš na glas, bi rada rdečo vrtnico, ki jo ulični fantiči ponujajo zaljubljenim parom. Čez čas, nekje okoli prve gubice, ugotoviš, da je gosja pašteta s kozarcem muškata največ, kar lahko v gostilni narediš zase. Oblečeš se sicer lepo, a brez pretiravanja in udobno. Vrtnica pride skupaj z moškim.

Vse je v redu, ker si sama v redu, zelo preprosto. Sicer ne vem, kako bo čez deset let, predstavljam si, da takrat pride čas, ko se z novo suverenostjo odločaš med eksotiko in minimalizmom, na koncu pa vendarle izbereš samo tisto, kar ti paše, lahko so krvavice ali pa suši. Razlika je v gotovosti, s katero izbiraš, poznaš se, in zato se rahlo požvižgaš na vtis, ki ga daješ, gre za ščepec hollywoodskega glamurja, ki pride z leti. Če se vrnem k moškim, se nekaj podobnega dogaja tudi z njimi oziroma z ženskim odnosom do njih. Mlada ženska hoče za vsako ceno ugajati in pri tem si lahko veliko bolj pomaga s svojo mladostjo kot s samozavestjo. Pravzaprav je prav njena mladost tista, ki jo dela samozavestno, medtem ko starejše že čutimo samozavest, ki jo prinašajo leta.

Res je, ko imate slab dan, je težko verjeti, da zrelost kljub gubam prinaša izjemno zadovoljstvo, vidno in otipljivo lepo, pa tudi nikjer ne piše, da gremo vse ženske po stopinjah Mrs. Robinson iz filma Diplomiranec, čeprav res ne vem, kateri ne bi laskalo zapeljati čednega mulca. Slab dan traja en dan, zadovoljstvo s seboj, s svojim telesom, videzom in počutjem pa je lahko trajno. V tistem slabem dnevu bom najbolj zgubana ženska na svetu, z najbolj povešeno zadnjico in lasmi brez leska, zaskrbljeno bom zrla v svoje dlani in iskala starostne pege, zavistno občudovala napeti dekolte deset let mlajše sodelavke, panično hitela v drogerijo po nov serum za predel kože okoli oči in se zvečer še vedno vsa nemočna proti genetiki razjokala od besa.

Ja, zorenje ni vedno lahka reč.

Pride trenutek, ko bi se rada samo nagnila nad studenec mladosti in polokala vso vodo, potem pa se spomnim na tisto japonsko risanko, v kateri je neka stara ženica to res naredila. Toliko časa je pila iz potoka mladosti in vrtela čas nazaj, da jo je njen mož naposled našel v plenicah kot vreščečega otroka. Revica! Pomislite, skozi vse mora še enkrat, najsi bo lepo ali grdo.

Zdajle, ko to pišem, na primer, pa nimam slabega dneva. Razmišljam, kako lepo je zoreti kot ženska. Kako lepo je, da mi ni treba vsak petek viseti do petih zjutraj v diskaču zato, da bi imela občutek, da sem na sceni. Izzivati in nastopati pred tipi, ki sem jih pozabila nasled­nji dan. Danes bi šla lahko ven v trenirki in pripeljala domov sanjskega moškega, a če si poročena 35-letnica, ki je iskanje prave duše povsem pravično zamenjala za prednosti družinskega življenja, je razmišljanje o tem, kako zapeljati moškega, hm, precej drugačno, kot če si samska, pa vendar . .

Ne morem tekmovati z 20-letnico, res je, a saj tudi ona ne more tekmovati z mano.

Nikoli več se ne bi vrnila v čase, ko je bil seks dokazovanje privlačnosti, potrjevanje samozavesti, vse, samo užitek ne. Ne predstavljam si, da bi me še vedno skrbelo, ali so moje prsi, stegna, ritka dovolj všečni ali jih je bolje nerodno zakrivati v poltemi. Zdi se mi, da sem včasih vlekla trebuh noter še celo med seksom, da bi bila od strani videti kot paličnjak. Verjetno zato, da je bil nastop lepši, ali kaj? Čudovito se mi zdi, da se mi ni treba obremenjevati, ali imam spodaj trikotniček ali grmiček. Ni mi treba seksati, lahko me boli glava, lahko berem ali se mi preprosto ne ljubi. Še bolj čudovito je včasih popustiti, če vztraja. Dovolj je majhna opazka v njegovo uho med večerjo pri prijateljih, zaradi katere bo otrdel, še preden bova spet sama. Ko seksava, mi ni nerodno reči: »Dragi, a lahko to še, še, šeee! « V istem čolnu sva, proti istemu cilju jadrava, moj užitek je njegov in nasprotno. Neizpodbitno vem, kaj mi paše in kako to dobiti, saj poznam svoje in njegovo telo, njegovo morda celo bolj, kot ga pozna sam.

Spet se spomnim gospe, ki sem jo videla v restavraciji za valentinovo. Že oblečena in naličena je bila tako, kot da so se sestali vrhunski modni oblikovalci in umetniki ličenja, preden je šla ven. Poudarila je lepo in prikrila napake, tako spretno, da sama nisem mogla razvozlati vseh. Ni bila vamp, seksi, ampak čutno lepa, privlačna, njene kretnje so izdajale njeno telo, ki se rado razvaja ob užitkih, za vsako sem vedela, čemu je namenjena. Nič vulgarnega, nič očitnega, a nabito polnega z erotiko. Najlepša pa je bila lahkotnost, s katero je vse to počela. Samozavest, ki ji je risala rahel nasmeh na ustnicah in zaradi katere je njen spremljevalec že zdavnaj izgubil bitko za prištevnost.

Bila je samo to, kar je, nič več, nič manj. Njuno druženje je bilo videti tako naravno. Ženska je vodila igro zapeljevanja in on ji je sledil kot lovec plenu, oba sta vedela, za kaj gre in kako se bo končalo, vendar sta do tja namenjena drugače, kot sta bila pred 20 leti. Jasno je bilo, da bo seks vrhunski, a vrhunska je bila tudi pot do tja. Popolnoma zrajcana od te harmonije nagonov vas vabim, da si takšno večerjo čim prej privoščite tudi same. Ne le ljubezen, tudi seks gre lahko skozi želodec.

Katja Golob