Samo ena je mama

Ko sem obljubila, da bom pisala o odnosu med mamo in hčerjo, se mi ni sanjalo, da je to tako težko.

Film Imitacija življenja, 1959 - Foto: arhiv Elle

Najin odnos z mamo je bil vedno poskočen, ne glede na to, kako dobro sva se razumeli. Ona je dinamična horoskopska ovnica, jaz levinja, iskre so zmeraj frčale naokoli, nobena ni hotela popustiti ali se umakniti. Tako hitro, kot sva si lahko bili v laseh, tako hitro sva na nestrinjanje lahko tudi pozabili, in ta platforma se je z rahlimi odstopanji obdržala do danes. Pri naju si lepo in hudo podajata roke s hitrostjo cernskega pospeševalnika, v trenutkih posebne zbranosti pa celo zdrživa brez izpadov. Moram priznati, da me v tem zadnja leta prekaša, postala je bolj diplomatska in mirna, medtem ko mene še vedno raznese ob vsaki drugi neprimerni besedi. To je prav posebna izkušnja, ko bentiš po mamini kuhinji, zakaj je spet naredila premalo krompirja za kosilo, ona pa nič kaj dosti ne reče. Nasmehne se in toplo odvrne, da ji je žal, ampak da ne komplicirajmo, saj je tu še kruh. Ni užaljena, ne prepira se več, le prijazna in odločna je, zato sumim, da je dokončno odrasla. Kar bi zase težko trdila, čeprav je najin odnos najbolj spremenilo dejstvo, da sem rodila hči.

Ko se krog sklene

Tako se je vez med mamo in hčerjo podaljšala na vnukinjo in zame vse skupaj postavila na glavo. Naenkrat se je moja mama začela obnašati kot ... babica? Čez noč me je vzela za sebi enako, ker sem pač tudi jaz postala mama, in na piedestal postavila svojo vnukinjo. Vse to me je spravljalo v zmedo in bes. Če sem potožila, da sem neprespana, je stoično odvrnila, da je bila ona tudi. Ko je poklicala, je opravljanje sosedov ni več zanimalo, ampak le to, ali je njena mala pikica podrla kupček. V podbradek trimesečne dojenčice je lezla kot kenguru v vrečo svoje mame, grulila ob nabrani koži in se hihitala. Spraševala me je, kaj bom skuhala. Kriza, no. Navadno sva razglabljali o tem, kdaj bova spet skočili skupaj v Trst in prečesali najinih nekaj trgovin, zdaj pa tole.

Ja, zelo mi je šel na živce občutek, da nisem na prvem mestu, a z njim vred je prišlo tudi osupljivo spoznanje, ki sem ga dojela brez velikih besed: takšno je življenje. Mama me nima prav nič manj rada, le ženska je, ki je vse to že dala skozi in ve stvari, o katerih se meni ne sanja ali pa le čisto malo. Še predobro je vedela, kaj vse naju še čaka in kaj imava pred sabo, in še predobro je razumela, da mi z besedami tega ne more pojasniti, vsaj ne tako trdoglavi, kot sem bila. Veliko tega nisem hotela sprejeti, dokler ni začela odraščati moja hči, zdaj pa se hkrati smejim in jočem, ko vidim, kako se zgodovina ponavlja. Nekaterim stvarem se upiram, druge me povozijo, ko prihrumijo iz nezavednega. Z veliko gotovostjo slutim, da bom tudi sama klicarila svojo hčer na morje, ali si je do suhega obrisala ušesa. Prepričevala jo bom, naj ima spodnjo majico zatlačeno za pas, da si ne prehladi ledvic. Upala bom, da me bo njen partner toleriral, skratka, veliko tega, česar nisem hotela ponoviti za svojo mamo, bom ponovila. Verjetno tudi napake, ampak šteje tisto, na kar smo ponosni.

In jaz sem ponosna nanjo, da sem postala to, kar sem danes. Samo njej se lahko zahvalim, da me motijo umazana okna, zamaščeno pomivalno korito in prstni odtisi okoli stikal za luči. Zaradi njenega talenta za jezike, ki sem ga podedovala, se lahko preselim kamorkoli na svetu in v dveh dneh spregovorim jezik domačinov. Kriva je, da se mi gnusijo kobilice velikanke in da rajši jem, kot kuham. Tako kot mama tudi jaz ne znam parkirati bočno in še bi lahko naštevala.

Za veliko stvari sem ji hvaležna in imam jo tako rada, da se tega ne da povedati. Bolje jo razumem, odkar imam otroka, toda vseeno si želim, da bi bil moj odnos s hčerjo drugačen. Ni temne strani Lune, so le naši strahovi, tako človeški kot materinski. O tem se pogovarja, ne molči. Šele potem je lahko kaj drugače in tudi vulkani nehajo bruhati ogenj.

Mama in hči: Manca in Tina Košir

Manca o Tini

Kako bi opisali odnos med mamo in hčerjo?
Odnos med mojo mamo in menoj je zelo drugačen od mojega odnosa s Tino. Moje mame jaz ne zanimam prav dosti kot oseba, nič mojega ni prebrala, nobene moje knjige ni vzela v roke. Sem pa k sreči toliko bolj zanimala očeta, tako da sem rasla uravnoteženo … (smeh) Tina in Ladeja sta me zelo zanimali že med nosečnostjo, le kakšni bosta, kaj ju bo v življenju vodilo, čemu bosta sledili? Še danes ju gledam z vzhičenostjo, kako je mogoče, da sem imela tako srečo, da sta se rodili prav meni. Čudež, za katerega se zahvalim vsak večer. Moja mama še pri 98 letih pravi: kaj si bodo pa drugi mislili? Hčeri pa nista tega stavka nikoli slišali iz mojih ust …. Naj si mislijo, kar hočejo, bodita takšni, kot sta, sledita svoji poti ne glede na odzive okolice.

Se strinjate, da naj bosta mama in hči največji prijateljici?
Mama naj bo mama, pravijo teoretiki družinskih odnosov. A v naši družini je bilo to pomešano, saj je moja mati opravljala skrbniško materinsko vlogo in smo me razvile svojski, zelo prijateljski odnos. Pozno sem postala njuna mama, morda ne prepozno? In ostale smo prijateljice – to je najdragocenejši odnos v mojem življenju.

Kaj je največja popotnica, ki ste jo dobili od mame?
Mamo spoštujem, saj se je vedno odločala prav. Pravična, etično pokončna osebnost je v meni prebudila občutek za temeljne vrednote, ki jih živim tudi zato, ker sta jih pred mojimi očmi živela ona in oče tako neomajno. Upam, da se ta občutljivost za kako biti in bivati prenaša na hčeri in vnuke in da bodo oni nekoč odgovorili, kot sem zdaj jaz: Manco spoštujemo, ker je etičen človek.

Tina o Manci

Kakšen je vaš odnos z mamo?
Najin odnos je bil vedno zelo prijateljsko naravnan – v otroštvu in puberteti je to sicer pomenilo, da trmasta mala Tina ni ravno usvojila osnovnih pravil discipline, saj sva imeli z Manco prave parlamentarne diskusije o vsem: od tega, kdaj naj grem spat, do tega, kaj bom jedla in oblekla … A meje in okvire življenje neizbež­no prinese, tako da danes znam živeti z njimi, Manca pa mi je dala najdragocenejše, česar marsikdo nikoli ne izkusi – občutek, da sem ljubljena in sprejeta natanko takšna, kot sem.

Se strinjate, da naj bosta mama in hči največji prijateljici?
Midve sicer imava odnos odličnih prijateljic, da naj bo to splošno pravilo, pa si ne bi upala svetovati. Različni smo si in takšni so tudi naši odnosi – najpomembneje se mi zdi, da si dovolimo biti, kar smo, in da se imamo radi. Ne silimo drugih, naj živijo skladno z našimi pričakovanji! To po mojem velja v vseh odnosih, starši in otroci pa nas še zlasti učijo sprejemanja in ljubezni – ker jih ne izberemo, ampak so nam dani.

Kaj je največja popotnica, ki ste jo dobili od mame?
Mama me je vedno spodbujala, naj bom, kar sem, naj ne sledim temu, kar je družbeno sprejemljivo, temveč naj poslušam lastno intuicijo in utiram svojstvene poti. Dovolila mi je, da delam napake – in iz njih sem se tudi veliko naučila.

Pripravila Katja Golob,
fotografija arhiv Elle

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri