Trenutno najbolj razvpit roman 50 odtenkov sive premika meje erotične proze s skrajno nenavadnim ljubezenskim zapletom.
A kaj bi se zgodilo, če bi mu to 'dodano vrednost' odvzeli in nam med prebiranjem na vlaku ali v čakalnici ne bi bilo treba skrivati pordelih lic? Bi od tega romana ostalo le navadno, trivialno, nezahtevno pisanje, plaža, štancana proza? Seveda bi lahko uživale tudi v zgolj romantičnih aktivnostih pasivne junakinje, ki bi nas premaknile iz sive realnosti, nas tolažile, nam dajale lažno upanje, da obstaja več kot le skupno gledanje televizije, potem ko otroci zaspijo ... Toda, tako knjigo lahko napiše vsak! Ta roman pa je spisan na 1800 straneh v treh delih in prodan v 36 milijonih izvodov, Hollywoodu so bile prodane filmske pravice, Amazon je bil po hitrem postopku preobremenjen, zaposlena je bila cela vojska medijskih psihologov, fenomenologov, aktivistov za enakopravnost spolov, literarni kritiki – in to v manj kot enem letu.
Torej je ta 'dodana vrednost' te romantične sadomazo trilogije britanske avtorice E. L. James vendarle premaknila marsikoga in marsikaj. In kakšen je njen skrivni recept?
Najprej se vprašajmo: je sadomazohizem res lahko romantičen?! Kako je lahko nekaj tako skrajnega, skoraj šokantnega, tako zaželeno, privlačno, nujno na nočni omarici? Je duh našega časa seksualno povsem zavrt? Smo ženske tako prazne, odtujene od samih sebe, da se tešimo s takšnimi skrajnostmi? Je bil vsak literarni minus v tem romanu s čarovnijo duha našega časa pretvorjen v marketinški plus?
E. L. James je ustvarila like, ki v resničnem življenju ne obstajajo. Prave vesoljce. Gospodična Anastasia Steele ima 22 let, je izjemno privlačna, česar se sploh ne zaveda, seksualno zavrta, deviško čista in vase zaprta. Nima osebnega računalnika, ne uporablja elektronske pošte in ne zna se oblačiti pa tudi prav veliko oblek nima na izbiro. Moškemu, ki jo zapelje v nevsakdanjo avanturo, polno čudne čutnosti, divjega seksa, v romanco, sestavljeno iz ljubezni, nasilja, neizmerljivega bogastva in luksuza, je ime Christian Grey. Pri svojih 27 letih je, potem ko je opustil študij, že lastnik poslovnega imperija, in to brez delničarjev in brez upravnega odbora. Poleg tega je lep kot Adonis, visok in športno grajen, prevaža se s helikopterjem ter igra klavir kot največji virtuoz. Grey pa je tudi zelo pozoren ljubimec, natreniran za dolge proge, eksotičen in poln presenečenj.
Kakšno bi bilo torej lahko sporočilo bralkam? Privoščite si beg, beg od konvencionalnega seksa, naj vam fantazije o spolni predaji, podreditvi prinesejo oddih od naporov, ki jih je prinesla enakopravnost spolov ... Te smo si seveda želele, zdaj pa nas dajeta pomanjkanje strasti, ko gledamo preveč sebi podobne moške, in utrujenost od vsakdanjika, ko iščemo ravnovesje med vlogama gospodinje in karieristke.
Avtorica nam želi morda povedati, da nam zdaj, ko smo končno našle svojo enakopravnost, sploh ni bolje, temveč nam je – dolgčas. Enakopravnost je dolgočasna, čeprav je še vedno nujna, a le v realnem svetu. Drugače pa smo tu, da se nas osvaja in zapeljuje, oni pa so tu, da nas osvajajo in vodijo, sploh če vedo, kako, in če nas imajo možnost s čim. Vsaj v domišljiji se jim lahko še podredimo, da si malo oddahnemo od svojih dolgočasnih, utrujajočih in odgovornih vsakdanjih vlog, da nam vsaj kakšno uro ni treba sprejemati nikakršnih odločitev, in da se obenem počutimo varnejše, celo bolj ljubljene, ker nekdo skrbi za nas, pa na kakršenkoli način že.
Z denarjem? Ja, tudi z denarjem. Gospodična Steele je nadvse skromna, obenem pa uživa v Greyevem bogastvu, ki ji kupuje draga darila, računalnik, avto ... Navidezno jih težko sprejema, pa vendar jih, in sicer v lagodnem marksističnem duhu, češ, moje je, čeprav ni moje, in ni moje, čeprav je. Pa jo to njemu še bolj podredi? Jo celo zasužnji?
In končno, kaj pa seks? E. L. James opisuje sadomazo igračke in nekje na stoti strani romana glavna junakinja zardi že sedeminosemdesetič in se ugrizne v spodnjo ustnico dvainsedemdesetič, vi pa štejete njene orgazme, ki se vrstijo po tekočem traku ... Edini pogoj, ki ga Grey postavlja, je, naj se ne premika. Je Anastasia Steele torej popolnoma podrejena ženska? Je, a samo toliko, kolikor ji je to v zabavo. Je oboževalka SM-seksa? Je, ampak samo, dokler ne boli.
Kakšen je torej ta skrivni recept, da vidimo ta roman brati vsako drugo žensko na mestnem avtobusu in da njegove platnice štrlijo iz vsake tretje torbice na ulici? Ali E. L. James preprosto piše dobro prozo? Ne preveč. Toda tudi Madonna in J. Lo ne znata najbolje peti, pa vendar sta si ustvarili vrhunski karieri ... Je kriva skrajna nenavadnost ljubezenskega zapleta, ki kratkočasi in predvsem razbija sivino današnjega vsakdana? Ampak tako zdolgočaseni pa spet nismo! Zagotovo pa smo vsaj toliko, da se včasih radi igramo voajerje in kukamo v tuja življenja ... Kaj pa šokiranje s sadomazohističnimi vložki, ki v nas budijo dvom, ali je sploh vse v redu z nami, če tega ne počnemo, ko pa je v bistvu povsem primerno za zgodbo v 'navadnem' romanu? Morda. Morda nas muči vprašanje, ali je to čisto normalno in smo mi tisti, ki nismo, zato beremo do konca, da bi izvedeli odgovor. Hm, nas prešine sredi romana, ali morda to počneta tudi naša soseda? Morda pa je vendarle podrejenost tista, ki nas ženske vsaj v sanjah še vedno privlači ... Ali pa je za vsem tem le vrhunski marketing?! Odgovor verjetno pozna vsak pri sebi.
Mojca Zemljak,
fotografija Shutterstock.com
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc