Olimpijske igre v Parizu so se pričele, kako dobre športnice pa smo na uredništvu Elle?

Petra Windschnurer, glavna urednica

Od odbojke do streljanja z zračno puško

S tekmovalnim športom sem se nazadnje ukvarjala pred 33 leti, ko sem v logaškem odbojkarskem klubu servirala na eni izmed zadnjih regijskih tekem. Odbojka seveda ni bila edini šport, ki me je v mladosti vlekel iz sobe na plan in v telovadnice. Takrat smo preprosto trenirali vsi, in to vse. In ko rečem vse, mislim res vse, kar se je v mestu mojega otroštva dalo trenirati. V športnem portfelju, v katerem je tudi kar nekaj priznanj, diplom in medalj, so se tako znašle naslednje športne panoge: košarka, odbojka, smučanje, atletika s skokom v višino in tekom na dolge proge, streljanje z zračno puško (ja, tudi to se še danes šteje za šport), tek na smučeh ... In če ne bi bila že v prvem razredu za glavo višja od sovrstnic, bi se najbrž lahko pohvalila še z vsaj nekaj leti treninga ritmične gimnastike. Trenirati katerikoli šport takrat ni bila umetnost, saj smo na treningih in tekmah povsem dobro shajali samo s trenerji, brez angažmaja staršev. Ti so se v naše športne aktivnosti vključili le, ko si se domov na primer privlekel v mlaki krvi, ker ti je tvoja najboljša prijateljica malce za šalo servirala žogo natanko v nos. Zgodbo so zaključili z ledeno obvezo, v mojem primeru z medicinskim vpojnikom za ustavitev krvavenja iz nosu.

Čeprav sem sama na tekmah bila bitko v res različnih športih in bi posledično lahko pričakovali, da jih z veseljem spremljam tudi na malih zaslonih, dvoranah in stadionu, ni tako. Edini športni kategoriji, ki si ju z veseljem ogledam kadarkoli in kjerkoli, sta skok v višino in skok v vodo. Prvega še vedno doživljam kot svoj skok in prav ob vsakem poskusu tekmovalke ali tekmovalca me boste videli, kako na stolu refleksno malce dvignem in zarotiram medenico. Spremljanje skokov v vodo pa je zame enostavno tako pomirjajoče, da se mi hrana in pijača ne bosta nikoli zataknili v grlu.

Manca Pogačar, spletna urednica

Dirkanje prepuščam Pogačarju

Čeprav se pišem Pogačar, se po mojih žilah ne pretaka kakšna posebna Pogačarjeva športna sla. Kljub temu pa, kot se za Pogačarjeve spodobi, od športnih aktivnosti obožujem Tour de France, najbolj predel Pariza in Azurne obale na jugu Francije. (pomežik) Nekaj resnega športa sem izkusila v prvih letih življenja in osnovni šoli, ko me je mama, da bi spoznala, kako pomembna za zdravje telesa in duha je telesna aktivnost, spodbujala, da vzljubim ples. Tako sem pristala v plesni šoli rokenrola in ta me je zaradi moje peresno lahke telesne teže velikodušno sprejel, jaz pa njega nekoliko manj. S časom sva se spoprijateljila in ob res garaških treningih se je izkazalo, da iz mene morda še kaj bo. Uživala sem v letenju, ko me je soplesalec metal po zraku, a če sem želela, da me tudi ujame, se torkovim treningom na fakulteti za šport nisem mogla več izogibati. Dolge ure polomljenih koles na parterju in salte na trampolinu so terjale svoj davek. Trdo delo je začelo vplivati na razvoj mojih kolen in mama je tedaj odločila, da bo to konec moje profesionalne športne poti. Šport je za zdravje in ne proti zdravju! Od tedaj so moja športna aktivnost sprehodi, ne samo v naravi, temveč tudi prave mestne in podeželske ture. Sicer pa pilates, domači trampolin in seveda sprehodi z našo Moni. Po vsem povedanem najbrž ni presenetljivo, da niti spremljanje športa ni moj hobi.

"Trenirati katerikoli šport takrat ni bila umetnost, saj smo na treningih in tekmah povsem dobro shajali samo s trenerji, brez angažmaja staršev."

 

Ajda Gregorc, pomočnice urednice

Od plesa ... do plesa

Ples je bil prvi in skoraj edini šport, ki sem se ga pritaknila v otroštvu, s tem pa ranem življenju. (Saj se šteje pod šport, kajne?) Vsi drugi krožki, kjer fizična aktivnost ni bila predpogoj, so mi namreč bolj dišali. Če kaj pomaga razumeti ta odstop od normale, je bil zaščitni moto pri nas doma »Mi nismo športna družina, mi smo glasbeniki«. Torej ali-ali situacija, podana kot šala, ki pa je v sebi vendarle skrivala nekaj resnice. Sem pa plesnemu podiju ostala vsaj dolgo zvesta in tako celih 12 let najmanj enkrat na teden pakirala športno torbo, najprej za džez balet, nato pa za hip hop. Sledila je še kratka epizoda plavanja, kjer so trenerji moj potencial ocenili kot morda vreden mladinske reprezentance, vendar sem raje ostala na suhem in se poslovila od morebitnih diamantnih delfinčkov. V prostem času mi je uspelo vzljubiti še badminton in drsanje, tu pa je stanje nato nekaj let hiberniralo. Z drugo polovico dvajsetih in preveč sledenimi new age profili na Pinterestu, ki ozaveščajo, da je zdrav življenjski slog predpogoj za srečno življenje, tako poskušam postopoma spremeniti svojo nenaravno nastavitev, da je šport lahko tudi (v) užitek. Lani sem se tako vpisala na teniški tečaj, od takrat pa dvakrat na teden treniram tudi z utežmi pod vodstvom osebnega trenerja. Kar dobro za začetnika športnika in večnega glasbenika, se mi zdi! Moj televizijski program le v drobcih sledi zgoraj opisanim športnim interesom. Konstanta je umetnostno drsanje, kategorija pari, prav rada pa pogledam tudi, ko naši letijo in se podijo za košarkarsko žogo. Žal sodim med tiste, ki se pred ekran parkirajo le, ko pride slovenska reprezentanca že daleč, in nato navija z vsem, kar ima.

Petra Cvelbar, art direktorica

Ko negibno postane še kako migajoče

Misel na šport je bila zame nekaj najbolj mučnega, ko sem hodila v šolo. Nič mi ni dišalo in tudi zanimalo me ni kaj veliko … in tako je bilo vse do mojih poznih dvajsetih, ko sem vsa zaripla sopihala v hrib Šmarne gore in sta me prehiteli dve starejši gospe (upokojenki) ter me bodrili, da ni več daleč do vrha. Ko se je ista zgodba ponovila ob hoji na Grintovec, sem dojela, da tako pač ne gre v življenju, in se prijavila v Poletovo tekaško ekipo, kjer so iskali kandidate za tekaške treninge. V bistvu je bil to bolj izgovor, da takratnega fanta potunkam v tek in družbo, ker je bil precej samotarski tip, no, iz radovednosti pa sem šla teč tudi jaz. In potem se je zgodil moj življenjski preobrat. Tek sem posvojila do te mere, da sem odtekla kar nekaj polmaratonov, ob treningih spoznala čudovite ljudi, s katerimi prijateljujem še danes, in preklopila iz 'negibalke' v človeka, ki je težko pri miru. Preizkusila sem marsikaj, vse od bordanja in kolesarjenja do fitnesa … Zadnji dve leti pilim plavalno tehniko. Pravzaprav si življenja brez športa in joge ne predstavljam več, saj to potem postane način življenja. Tako kot si umiješ zobe, se tudi malce pretegneš.

Ker imam precej natrpan urnik, pa redko najdem čas za sprem­ljanje športnih prireditev … A zagotovo si bom ogledala kakšno plavalno tekmo pa kolesarstvu se tudi ne bom mogla izogniti, saj moški del družine strastno spremlja naše fante.

Mojca Zemljak, redaktorica

Ododbojka je moja neizživeta ljubezen

Med osnovno šolo sem vsa poletja na Bledu preživela s stopali in koleni v mivki, domov sem se vračala potolčena in z rahlimi sledmi krvi po nogah, podlahti pa so krasile drobne pikice, mikro hematomčki, ki so jih povzročili zagreti čekiči. Odbojko sem oboževala. Dve leti tudi trenirala. In nehala trenirati iz banalnega razloga, kar sem potem hitro in tiho obžalovala. In če ne bi verjela v osebno rast, bi se v tem obžalovanju lahko marinirala še danes. Zdaj odbojko trenira moja mlajša hči in zelo se trudim, da ne bi skozi njene podvige in padce preveč čustveno podoživljala svojih izpuščenih sanj. Kadar igram z njo, se mi večino časa neškodljivo smeji, ker so se pravila od takrat znatno spremenila in ji je simpatično, kako nerodno še vedno izvajam menjave in hočem na vsak način servirati na samo enem določenem mestu. Predvsem pa se smeji, ko vpijem čekič, ki je medtem postal spodnji odboj ali samo spodnji. Odbojke ne bom nikoli prebolela, tudi če vem, da v njej ne bi dosegala najvišjih stopničk. Tak užitek jo je igrati – pa ne le na mivki ob jezeru ali morju – predvsem v ekipi, biti njen neločljivi del, se počutiti pripadno, medtem ko se igra za isti cilj in gorijo čustva. Kadar le lahko, si ogledam tekmo, sploh v živo, in se vživljam v te posebne občutke, ki jih lahko vzbudi samo šport. Športni duh še vedno živi v meni, le da je zdaj dobil obliko pilatesa, pohodništva in priložnostne rekreacije. Tudi ko se mi niti malo ne ljubi, se mi ljubi – motivacijo mi daje zavedanje, da je počutje prej in potem kot noč in dan.

Fotografije: Profimedia in osebni arhiv

Preberite še: Elle osebno z Blažem Mencingerjem: "Dvojina je moja najljubša beseda, ker ni nikoli osamljena."

Priporočamo tudi: Šport z razgledom I Pripravljeni na olimpijske igre? Sprehodite se po najlepših javnih površinah in objektih v Parizu

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču