Psihologija: Večne mladenke

V restavracijah in klubih ter na glamuroznih dogodkih so vse oči uprte vanje. Popoln stil, postava top modela, bleščeč nasmeh ... samozavestne in nadvse uspešne si te ženske zaslužijo pozornost in obsedajo moške, stare od 17 do 77 let. Imajo sanjsko službo, pri karieri jih ne ovirajo zakonske dolžnosti in materinstvo, zabavne so in igrive, veliko pa jih je že praznovalo svoj 40. rojstni dan.

Prav nič podobne Bridget Jones, ki svojo usodo 'stare dame' utaplja v solzah in slaščicah, te ženske uživajo življenje s polno paro. Ameriški mediji so jih duhovito poimenovali pan princeske, nanašajoč se na sindrom Petra Pana, ki so ga psihologi opredelili v začetku devetdesetih let, ko se je razširil trend kronično nezrelih moških, ki nočejo odrasti. Dve desetletji pozneje se zdi, da so zdaj na vrsti ženske – in nočejo odrasti.

Kdo so torej pan princese?

Neporočene oziroma samske ženske, stare več kot 30 let, ki dobro služijo, padajo na trende in mladosten videz, so osredotočene na svoje želje in potrebe, ​​se izogibajo obveznostim, ki jim niso po godu, in niso pripravljene na kompromise. In čeprav se morda zdi, da gre le za obroben družbeni pojav, se ta profil ženske lahko izkaže celo za bolj revolucionarnega, kot se zdi na prvi pogled. »Fascinantno je, kako polno protislovij je življenje pan princes,« pravi Vincent Grégoire, lovec na trende iz svetovalne agencije o trendih Nelly Rodi.

»Ko gre za službo, so zrele in odgovorne, izven poslovne sfere pa prav pobožno gojijo najstniški življenjski slog.« Te izvršne direktorice s torbicami Hello Kitty so protiutež neusmiljenemu poslovnemu svetu našle v brezbrižnem zasebnem življenju, v katerem je prostora samo za užitek. Pod masko površnosti in obsedenosti z mladostjo te ženske v bistvu skrivajo veliko urejenost in organiziranost, analizirajo, pretehtavajo, ocenjujejo ... Skoraj vedno hiper usposobljene pan princese družbeni analitiki štejejo za predstavnice ene izmed neuresničenih generacij.

»Stisnjene med baby boom generacijo, ki ne želi odstopiti, in generacijo Y, ki neusmiljeno napada, so današnje 30- in 40-letnice ujete v pasti, iz katere vidijo izhod le v nadpovprečni naložbi v svoje poklicno življenje,« pojasnjuje profesorica ene izmed elitnih francoskih poslovnih šol, Elisabeth Tissier. »Poslovni uspeh jim prinaša veliko odgovornosti in visoko stopnjo stresa, ki je nadomestilo za površinske zabave visoke intenzivnosti. Zavračajo vse obveznosti, razen službenih, in vse bolj delujejo kot moški v zadnjih dveh desetletjih.«

Obramba je nov napad

Je zavračanje odraslosti novo obrambno orožje žensk? V družbi, ki izvaja velik pritisk nad njimi in vsakih pet let zaniha z novo tehnološko revolucijo ohranjanja mladosti – ne le videza, temveč tudi obnašanja –, so nujne določene predispozicije, če želi ženska ostati v igri. Od začetka sedemdesetih let, ki so nam ponudila mladost kot novo življenjsko obdobje med adolescenco in odraslostjo, se proces odraščanja neprekinjeno upočasnjuje.

»Kot plod osebne svobode in samoodločanja je mladost v zahodnih družbah postala ključno obdobje v življenju, zato se številni trudijo, da bi ga čim dlje podaljševali,« pojasnjuje francoski filozof  Eric Dechavanne. »Vse več je izobraženih in kultiviranih mladih žensk, ki zavračajo idejo o dokončnih zavezah, saj se ne želijo posloviti od mladosti in sprejeti družbene vloge, na katerih temelji svet odraslih. Ta rezultat je pogojen z visokim vrednotenjem osebnega razvoja in izpolnitve, ki smo jima priča v vseh demokratičnih družbah.«

Osebe z visoko kulturno zavestjo poosebljajo sodobni ideal ženske, v izobraževalnem procesu pa so nekatere že tako ali tako uspešnejše od moških. Če torej seštejemo ena plus ena, je jasno, zakaj se številne med njimi trudijo preprečiti, da bi jih ujeli v življenja njihovih mater in babic. Seveda, saj jih večina pri štiridesetih v ogledalu vidi mladostno in poželjivo dekle, ki želi dihati s polnimi pljuči!

Ženske so dejansko vse dlje dekleta. V tesnem džinsu in motorističnih škornjih, z dolgimi nohti ognjene barve in gladkim obrazom, današnje pan princese cenijo svojo mladostno in brezhibno sliko, da bi, tako kot Dorian Gray, ustavile čas. »Prav neverjetno je, kako ne moremo več brez rojstnih podatkov določiti starosti pacientk med 30. in 50. letom,« pravi Pascale This, francoski ginekolog in avtor knjige z naslovom, ki bi se v slovenščini glasil Vodnik za ženske, starejše od 40 let. »50-letnice, ki iščejo kontracepcijo ali razmišljajo o možnosti zanositve, sploh niso več tako neznačilen pojav v moji ordinaciji. Prehrana, način življenja, šport, lepotni tretmaji in kozmetična kirurgija ...« Ni čudno, da so 50-letnice danes videti deset ali celo 15 let mlajše.

Edino, kar jih spravlja v nejevoljo, je naslednje dejstvo: ni pomembno, kako mladostne so videti in v kakšni top formi so, njihovi reproduktivni organi se ne pomlajujejo. 40 je še vedno usodna meja. Po dolgem oklepanju mladosti se stvari pri štiridesetih spremenijo čez noč. In prebujenje je pogosto kruto.

Princ, zveza, otrok ... Dajte, no!

Kako družba gleda na pan princese? V bistvu z nezaupanjem, ki niha med nerazumevanjem in obsojanjem. Ali ne teži vsaka ženska k temu, da bi našla svojega princa in imela z njim otroke? »To je še vedno prevladujoči kliše,« opozarja filozof Vincent Cespedes, »ženske, rojene v sedemdesetih letih, so spoznale, da ne potrebujejo moškega za preživetje, ne finančno, ne mentalno, ne čustveno. Številne med njimi so bile priča razvezi staršev in – naučile so se svojo lekcijo.

Sobivanje s človekom vidijo kot past, vir dodatnega dela in morebitnih zapletov, zato živijo v nekakšnem svojem brezčasnem svetu in se opijajo z eliksirjem mladosti. Čeprav je zaradi povprečno visokih dohodkov in široke mreže prijateljev njihova kakovost življenja visoka, so pogosto izpostavljene družbeni kritiki, ker nimajo partnerja in otrok. Njihov odgovor? Ultraromantični diskurz, ki služi kot alibi. Pravijo, da sanjajo o princu na belem konju, vendar jim ga še ni uspelo najti.

Pravzaprav je to samo pretveza, ščit pred neprijetnimi vprašanji. In otroci? Zakaj pa ne. Seveda jih bodo imele nekega dne, a pod svojimi pogoji. Vzgajale jih bodo same ali s pomočjo prijateljic, s katerim bodo živele. In oče? On bo po vsej verjetnosti stari prijatelj ali preprosto znanec, udeležen v starševstvu.

Ali so ženske, ki nočejo odrasti, svojevrstne naslednice feministk, ki so premagale klasične moško-ženske konflikte, ali pa, obsedene z neodvisnostjo in svobodno izbiro, le minirajo obstoječe družbene modele? Družba se spreminja, in če ste danes stari med 35 in 55 let, niste odvisni niti od svoje starosti niti od svojega spola. A ne glede na to, ali ste moški ali ženska, mladi ali stari, ste predvsem posameznik, ki lahko v mejah mogočega vpliva na svojo usodo, da ta čim bolj ustreza njegovim željam in pričakovanjem.

Hm, ali to pomeni, da bodo ženske v prihodnosti živele v mini skupnosti brez moških? Še vedno smo daleč od tega, a pan princese so že začele svoje spremembe načina življenja v družbi. Če parafraziramo Victorja Hugoja, ki pravi, da so štirideseta starost mladosti, bi lahko rekli, da so štirideseta danes mladost mladosti, še zlasti za ženske. To so leta, ko je vse mogoče in ko je še vse življenje pred nami ... če tako verjamemo.

Iz prve roke

Anja, 44 let

»Niti ne vem, kdaj se je to v meni zgodilo. Ta sprememba, mislim. Nekje do 30. leta sem bila namreč prepričana, da bom živela povsem šablonsko življenje s partnerjem in najinimi otroki. Po nekaj razočaranjih v zvezah pa sem iz dneva v dan bolj ugotavljala, da mi gre povsem dobro sami oziroma, če sem iskrena – da mi gre odlično sami v življenju.

Želja po moškem in otrocih je bledela premo sorazmerno z mojim napredovanjem v službi, z res uspešno kariero in predvsem z vse bolj zapolnjujočim družabnim življenjem. Imam srečo, da sem našla res nekaj dobrih prijateljic in prijateljev, ki so mi vedno pripravljeni stati ob strani in bi mi tudi sredi noči priskočili na pomoč, če bi to potrebovala.

Ampak noči pogosto preživljamo kar skupaj, in to v prav nič pomoči potrebnem stanju – prirejamo družabne večere ob hrani in pijači, hodimo na vse mogoče zanimive dogodke, v gledališče, opero, kino in na koncerte ter se imamo zelo lepo. Včasih opazujem kakšno nadobudno mamico z otrokom in si mislim: le kaj bi mi bilo tega treba? Ena sama skrb, odgovornost, izgubljanje živcev, strah ... Eh, raje uživam v življenju tako, da sem odgovorna samo zase.

Zadnjič sem v velnesu srečala sošolko iz srednje šole. Ni me prepoznala, jaz pa njo prav tako komaj – bila je dobesedno 'zmahana', brez volje do življenja, brez energije, postarana do amena. Če bi naju kdo opazoval skupaj, bi bil prepričan, da je najmanj 15 let starejša od mene. Ko sem jo ogovorila in sva malo poklepetali, mi je povedala, da je za rojstni dan dobila bon za masažo, ker si nikoli ničesar ne privošči.

Saj veš, otroci ... je rekla in me pogledala, kot da razumem. Težko bi razumela to, da ženska sebi ne privošči nekaj časa in razvajanja, sploh če ima otroke. Takrat še bolj, da si povrne moč, zagon. No, kakorkoli že, z Barbaro sva se poslovili z besedami, da se nekega dne dogovoriva in srečava ob kavici, a mislim, da sva obe vedeli, da se to ne bo nikdar zgodilo. Sva pač iz povsem drugačnih svetov. Z veseljem pa bi ji kdaj svetovala, kako razvlečeno rjavo jopico, ki jo nosi čez zadnjico, zamenjati za usnjeno jakno, ki ji bo odvzela vsaj pet let.«

Karin, 38 let

»Večna mladost, vsi si je želimo, na meni se to izraža predvsem v stilu oblačenja. Že od malih nog sem prava modna navdušenka, z vedno svežim kupom najnovejših revij, ki jih prebiram. Iz ljubezni se je tako rodilo tudi delo, ki ga že vrsto let vsak dan rada in z navdušenjem opravljam – ukvarjanje z modo je namreč tudi vir mojega zaslužka.

A nekje vmes sem v vlogi večne najstnice malček izgubila sebe. Zdaj se posvečam preureditvi garderobe, saj se je nabralo nekoliko preveč pentljic in tako imenovanih cukrč­kov. Da ne bo pomote, rožnati barvni toni, lesketajoči detajli in pentlje bodo vedno del mene, le preveč se jih je nabralo. Skratka, mislim da vendarle prestopam v fazo resnejše sebe, čeprav še vedno zabavne. Pustila se bom presenetiti modnemu preporodu, ki verjetno izvira iz preporoda moje osebnosti.«

Prevedla in priredila: Nina Pretnar