Prosim, vrni me! Ali zakaj sem nehala posojati.

23. 11. 2008
Prosim, vrni me! Ali zakaj sem nehala posojati. (foto: Fotografija Lol Keegan)
Fotografija Lol Keegan

Vsaka se je že kdaj opekla, pa vendarle se vedno znova ujamemo v krog posojanja in sposojanja, ki na koncu pusti razdejano garderobo in nezadovoljstvo na obeh straneh. Se ‘kar je moje, je tvoje’ neha, ko se dotakne kašmirja, cvetlične oblekice in vintidž ogrlice?

Če bi morali z eno besedo opisati modne napovedi za prihodnjo pomlad, bi ta lahko bila varčevanje. Kriza se je dotaknila tudi življenja na oblakih, ki bo odslej dvakrat premislilo, ali si bo kupilo samomorilske čevlje, v katerih so že manekenke zgubljale tla pod nogami. Strah, da bo vse postalo praktično in, oh, ne, udobno, je najverjetneje odveč, pasove pa tako ali tako zategujemo že nekaj sezon, čeprav iz popolnoma drugega, strogo modnega razloga. Toda kriza v omari se je zgodila že prej, natančneje vsakič, ko je treba iti kamorkoli zunaj domače cone. Kaj naj oblečem? je nedvomno vprašanje, ki ga moški sovražijo še bolj kot taščino Kdaj bodo vnučki? A tam je vedno nekdo, ki ima prav tisto, kar na dnu omare iščemo sami …

Izgubljeno

Besede, ki jih najmanj rada slišim na kupu, so: Mi lahko posodiš? Če temu ne sledi kuli ali evro, se počutim ujeto. Priznam, ne posojam – več. Že leta in leta imam razpisane tiralice za knjigami, videokasetami (da, že tako dolgo je tega), da sploh ne omenjam zapiskov in koščkov srca. In tudi za ‘prijatelji’, ki so si jih sposodili, očitno za nedoločen čas. Seveda so to samo stvari, a te stanejo prijateljstva, živcev, zaupanja, spominov.

Zagotovo mora obstajati kaj takšnega, kot je bonton posojanja, in precej prepričana sem, da je na samem vrhu zapisano, da je sposoja vedno časovno omejena, drugače je to odtujitev, morda kraja niti ni preveč stroga beseda. »Sama si kriva, kaj pa navdušuješ ljudi za stvari, ki jih ne moreš dobiti za par centov za vsakim vogalom, « me okara Nina, ki ji vsake toliko potožim o onem slovarju iz najinih študentskih let, ki sem ga privlekla z drugega konca sveta, ali tisti majici iz poletja ‘98, za vedno izgubljeni le zato, ker nisem znala reči ne. Zdaj znam oziroma že predhodno poskrbim, da do vprašanja, ki je ne glede na nedolžen pogled in sladek glasek vedno rahlo nespodobno, sploh ne bo prišlo. Toda to nikakor ne pomeni, da nisem radodarna. Iz tistih, ki posojajo, sem se prekvalificirala v tiste, ki dajejo, seveda le izbrancem, o katerih menim, da jim bodo dali boljši dom ali jih večkrat peljali na sprehod (beri: oblekli ali obuli).

Ne pridigam brez izkušenj, če so tvoje prijateljice stilistke, katerih omare so kot skladišča, je skušnjava velika. Da, enkrat sem si sposodila kos, in to še danes obžalujem. Šlo je za viseče uhane Lare Bohinc, zaradi katerih sem na glavo obrnila fizične in spletne trgovine, da bi jih nekje vendarle našla, na koncu pa sem poražena prosila za uslugo. Bili so popolni, vse dokler nisem ob svitu prišla domov in so postali pogrešani. Eden se je izgubil. Cela noč plesanja in ponosnega premetavanja grive, da bi jih pokazala svetu, jim ni dobro dela. S cmokom v grlu in rahlo norim pogledom sem se vrnila na kraj zločina ter ga čudežno našla v skoraj neomadeževanem stanju, manjkala je le matica, ki tako ali tako ni bila originalna. Kljub temu sem se počutila grozno in se takrat odločila, da to ni zame. Posojanje, sposojanje je preveč stresno in se nikoli ne splača, stane mnogo več kot račun za čistilnico in bonboniera. Kako lahko zamenjaš nekaj, kar izgubiš ali uničiš? Nemogoče, ker je iz pretekle sezone, ker ima sentimentalno vrednost, ker je od babice, ker nimaš tega denarja, ker ti prijateljica nikoli ne bi pustila.

Sosedine Louboutinke

Nina to še naprej počne: »Zasačijo me nepripravljeno in čisto zares nimam nobenega razloga, zakaj svoje bluze ne bi posodila nekomu v stiski. Prazen obešalnik v omari me vsakič znova spomni, da je delček mene zdoma, in v glavi se mi zavrtijo vsi mogoči scenariji: njen malček jo bo v ustvarjalnem trenutku zamenjal za list papirja, molim, da bo vsaj tokrat preskočila bučno olje in da bo zagrabila kozarec z belim vinom, ne rdečim, pes jo bo, ljubosumen, da obstaja na tem planetu kaj bolj belega od njega, razcefral, mož bo tako navdušen (res naredi greha vreden dekolte), da jo bo kar strgal z nje, jaz pa bom porabila celo večnost, da bom našla zamenjavo za gumb, ki se ji je odkotalil neznano kam. Ko jo dobim nazaj, je še lep čas ne oblečem, kot bi bila užaljena.«

Druge ženske pripovedujejo klasične zgodbe o modnih dodatkih, ki so se v neverjetnih zapletih detektivskih razsežnostih izgubili, a čez mesec dni znova pokazali na prijateljici, ki jim je potem celo ponudila, da si jih lahko kdaj sposodijo. Ali pa tragedije, ko se obleka sicer vrne, a rahlo predelana, šiv tu, namesto tam, mogoče celo malo krajša, kot je odšla od doma. Naj­dejo se tudi takšne, ki rade posojajo naprej, do prijateljic prijateljic, in še naprej, dokler je nekega dne ne zagledaš na mladoletni sosedi. Jana, ki je garderobo najprej delila s sestro, potem s cimro, nima težav s tem, »sosedine louboutinke imajo pač vedno bolj rožnate podplate«, prizna pa, da si ne bi sposodila poročne obleke, saj bi bila to že njena ne ve se katera poroka. Marjeta odpre še eno poglavje: »Vse skupaj je preprosto mnogo preosebno.

Do tega, kar nosim, sem rahlo posesivna. Če bi videla koga oblečenega v kaj mojega, bi bilo skorajda tako, kot bi videla moža plesati z drugo, in takoj nato bi začela razmišljati, da ji morda pristaja bolje kot meni, a le zato, ker je tako dober kos.« Nisva več prepričani, ali še govoriva o oblačilih, ampak saj čisto zares že ves čas ne govorimo le o njih. »V sposojeni obleki, « po požirku kave nadaljuje, »se ne bi počutila sproščeno, naj bo še tako žametna, bi bila kot iz mavca.«

Najdeno

Pravijo, da pes postaja vedno bolj podoben lastniku (ali ravno nasprotno? ), tako se tudi naša lastnina zlije z nami, obleke postanejo druga koža, knjige dlani, filmi oči … Da smo z njimi po­vezani in v njih vidimo več kot le

stvari, ni (zgolj) posledica neke kapitalistične ideologije, ki nas prepričuje, da smo, kar nosimo, v njih pustimo malo duše, svoje praske, svoj pot. Ravno se je k meni vrnila knjiga, za katero se zdi, da je prišla iz nekega drugega življenja, ni več moja, in to ne samo zato, ker se je v njene strani zažrl vonj po cigaretah. Podarila sem jo nazaj.

Urša Jerkič

ELLE december 2008

Fotografija Lol Keegan

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc