Prepiri na počitnicah

19. 7. 2013
Prepiri na počitnicah (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Čas dopustov prinaša veselje in mir. A ne vedno! Pet žensk je Elle zaupalo, da je včasih ogenj v strehi njihove počitniške rezidence.

Drugačen ritem

Saša, 33 let

Midva se obvezno skregava čisto na začetku, prvi ali drugi dan naših morskih počitnic v kampu. Po mojem je to zaradi spremembe okolja, načina preživljanja dneva; doma je pač vse utečeno, potem pa prideš v prikolico, veliko pet krat dva metra, in naenkrat si ves dan skupaj, vse obroke ješ za isto mizo, urnik mora biti za vse enak, želje pa so tako različne ...

Mož na primer ne pije jutranje kave, in tako mu ni nikoli jasno, da ko jo pijem jaz, to ne pomeni, da samo sedim in ne počnem ničesar. Misli, da imam takrat čas peljati hčerkico na stranišče, dati malemu vodo, ker je prav tisti trenutek žejen, medtem ko on na puški napenja kakšen nadvse pomemben štrik, da bo šel pozneje ribe lovit. Skratka, mojih pet minut ne obstaja, saj je to, da gre on lovit ribe, koristno za vse, življenjskega pomena, gre vendar za našo večerjo. No, to je največkrat razlog, da se spreva. »Pijem kavo, daj mi mir!«

Dragi si tudi ne more kaj, da me ne bi vsako leto znova kritiziral, da sem vzela s sabo preveč stvari ... »Ena sama navlaka, le za kaj bomo to potrebovali, ali testa za šmoren ne moreš enkrat na leto zamešati na roke?!« To vedno isto pesem poslušam vsako leto znova, čeprav se na koncu izkaže, da je vse prav prišlo.

No, pa da ne bo za vse kriv samo on ... Tudi jaz sem včasih sitna na dopustu, sploh kadar ima on, ki je, kot že rečeno, ribič po duši, načrt iti ribarit popoldne, takrat, ko sta otroka najbolj živahna in ju je najtežje krotiti. Držim se kot limona in se slišim ponavljati en in isti stavek kot pokvarjena plošča, da so to tudi moje počitnice, ki jih ne želim preživeti med lovljenjem enega in drugega otroka po vročini. »Pa daj, draga, zvečer boš pa godla od ugodja, ko boš jedla tistega sveže ujetega brancina,« mi reče in me poboža po laseh, »saj veš, da so ta čas najbolj ranljive in jih lažje ujamem. Zate, seveda.« Pa sem razorožena, limona bo prišla prav šele zvečer, nekaj kapljic na mojo ribico.

Otroci

Tanja, 40 let

Na morju se skoraj vedno spreva, ker želiva oba čim več lenariti, a imava ob sebi tri otroke, ki naju seveda potrebujejo. Svoje proste minute ljubosumno čuvam, zato sva dogovorjena, da si porazdeliva obveznosti oziroma da vsak dan drugi prevzame določene naloge, kot so zgodnje vstajanje, da imajo v bližnji pekarnici še kaj svežega kruha, pripravljanje malice za na plažo, mazanje izmikajočih se teleščkov z zaščitno kremo, razobešanje mokrih brisač, kopalk, majic po vrnitvi s plaže ... Pa vendar sistem še vedno ne deluje tako, da se ne bi nikjer zataknilo in bi bila oba zadovoljna! Medtem ko leži na ležalniku z nogami, zakopanimi v pesku, in s slamnikom čez obraz, mi vpije: »Tanja, Luka je lačen, mu lahko daš malico, ti zvečer vrnem in jaz umijem vse tri? Ravno sem se namestil ...« Zamenjam nalogi, zvečer pa ga pokliče znanec iz sosednjega apartmaja na pivo in jaz ... namesto da bi pila mojito na verandi, kot po tekočem traku perem mulce v kadi. Vem, da se sliši, kot da bi nama bili otroci v breme, a ne gre za to, doma vsa opravila brez besed prevzamem in nikoli mi ni težko, na dopustu pa tudi jaz potrebujem oddih. S seboj vedno vzamem goro knjig, ki jih potem domov prinesem nedotaknjene. Ker sem še vedno jaz mama, tista, ki prevzema levji delež, ko je treba dati najine otroke v red, dopust gor ali dol. Tako se letos dogovarjam s prijateljicami, da bi vsaj za podaljšani vikend same pobegnile na morje.

Ljubosumje

Andreja, 28 let

Pred dvema letoma sva se na morju tako spričkala, da sem jaz že pakirala kovčke in me je komaj ustavil. Spoznala sva par iz Slovenije, s katerim smo se ujeli in se začeli intenzivno družiti. Navajena sem že svojega 'žigola', ki rad gleda za ženskami, sploh na morju, in kdaj katero tudi nagajivo osvaja, a to v najinem odnosu ni nikoli povzročalo nikakršnih težav, vse skupaj ostaja povsem nedolžno. Vem in čutim, da mi je predan in da so njegovi osvajalski podvigi le njegovo zagotovilo samemu sebi (in meni), da je še vedno privlačen ... Res, tega mu nisem nikoli očitala, vedno je bil namreč tudi iskren do mene, povedal mi je, če mu je bila katera všeč in zakaj. No, po treh dneh njegovega očitnega spogledovanja z Mileno, kot je bilo ime punci, s katero smo preživljali čas, pa sem imela vsega dovolj. Zdelo se mi je namreč, da to ni le še ena izmed njegovih morskih igric, zaradi katerih se je počutil bolj živega, ampak da gre za nekaj več. Ves čas sta se skupaj smejala, se mimogrede dotikala, se dražila ... Ko smo tretji dan zvečer spet skupaj sedeli med šotori, pili pivo in se pogovarjali o seksu, je dragi izjavil, da bi se lahko za eno noč zamenjali, da vidimo, ali kaj zamujamo. Ko sem videla zgrožen pogled v Andraževih očeh, ki je mojemu Don Juanu zabrusil, da gre predaleč, zatem pa rekel, da se bosta zdaj poslovila in odšla spat, on pa naj se čez noč malo ohladi, me je zagrabila nepopisna jeza. Odvihrala sem v šotor in zmetala v potovalko nekaj oblačil, prišel je za mano in me poskušal pomiriti. »Saj res!« sem kričala. »Zakaj bi jaz odšla, saj si se ti igral žrebca ... Ti odidi, adijo!« In sem začela metati njegova oblačila v njegov nahrbtnik. Po eni uri vpitja in metanja polen pod noge naju je prišel oskrbnik kampa opozorit, da motiva nočni mir. Pomirila sva se za silo in sprta zaspala vsak na svojem koncu šotora. Zjutraj me je objel in rekel, da sva mogoče oba malo pretiravala: on s flirtom, jaz z očitki. Trdil je, da sem imela prevelike oči, da ni bilo nič tako resnega, da mu je Milena sicer res všeč, a nikakor toliko, da bi lahko ogrozila najino zvezo. Prišla sva do skupnega zaključka, da so Andraževe reakcije – Andraž je bil zelo ljubosumen moški – precej vplivale na moje dojemanje situacije, zato sem na koncu priznala, da sem vse skupaj doživljala malce pretirano. Recimo, da temu tudi verjamem. Vzela sem v zakup, da je moj moški večni spogledljivec, pa vendar imam tudi jaz svoje meje. Upam, da letos ne bo nobene Milene v najini bližini in da bova v miru preživela tistih kratkih 14 dni dopusta.

Služba

Tina, 35 let

Midva se na dopustu načelno ne kregava. Prve dni, resnici na ljubo, za to niti nimava volje in energije, saj si komaj opomoreva od službene mrzlice. Čeprav, ko smo ravno pri službi, nihče od naju potem niti ne zdrži prav dolgo, ne da bi prižgal računalnik in preveril vsaj pošto ... Da o službenih klicih niti ne govorimo! Lahko bi rekla, da si včasih samo kimava iz enega in drugega kota terase in se meniva z rokami, medtem ko rešujeva situacije v pisarnah. Kolegica mi pravi, da si delava velikansko škodo in da nisva prijazna niti do svojega zdravja niti do najinega odnosa, jaz pa si mislim, da so trije tedni za naju povsem dovolj, tako da si lahko privoščiva, da jih tam pa tam prekineva s kakšnim zunanjim stikom. Pa se potem bolj veselo vrneva drug k drugemu, v najino intimo. Morda bi se več prepirala, če tega ne bi bilo in bi bil ves vesoljni čas samo najin.

Lani pa sva se res enkrat sprla, in to prav zaradi službe. Nekega jutra sva se zbudila prej kot po navadi in zaželela sem si, da izkoristiva priložnost in odplujeva na miniaturno rajsko plažo, ki je tako čudovita in tako majhna, da je takoj polna ljudi, a on je moral prej še vseeno nekaj nujnega narediti na računalniku ... Čakala sem ga in čakala, lahko rečem, da sprva kar potrpežljivo, čeprav sem vedela, da bi se morala podvizati, če želiva dobiti prostor v raju; ko sva končno pognala najin čoln proti plažici in sem že od daleč videla, da ni na njej niti koščka več prostega, pa se mi je utrgalo ... Iz mene je privrelo vse in še več, preveč, tako da sem se nekje na sredi celo ustrašila lastnih besed. Priznam, bilo je precej neutemeljenih očitkov, ki so mi prileteli iz ust, tako da je bil najin prvi dopustniški prepir sredi morja pravo neurje, naslednji dan pa sem dobila menstruacijo ... saj ne da bi mi bilo zato vse oproščeno, malo pa sem se vseeno lahko izgovorila nanjo. Le kdo dobro prenaša menstruacijo na dopustu?!

Obiski

Miša, 39 let

Najbolj mi gre na živce, ko on na morje, v našo počitniško hišico, povabi obiske, po navadi kolege iz službe in njihove partnerice, ki jim ves dan strežeš od spredaj in zadaj, potem pa želiš ob dveh ponoči, ko so vsi nažvižgani, spat, saj bodo otroci že čez štiri ure pokonci, je pa on ves glasen, češ, kam greš, da nisi nikoli za žur ... In za nameček? Naslednji dan ves dan spi, ker ima mačka! Jaz pa spet lepo vse po vrsti – zajtrk za zbrano druščino, gora prtljage za na plažo v eno samo torbo, da ne bom preveč vlačila, v eni roki hčerka, v drugi sin, na glavi narobe obrnjen čoln namesto klobuka, zraven pa prijazna partnerica njegovega službenega kolega, ki ne neha razpredati o njunih finančnih težavah. Uf, kako nama je hvaležna, da lahko vsaj tri dni bivajo pri naju, ker si več tako ali tako ne moreta privoščiti ... Ko pomislim na galone vina, ki jih je popila prejšnji večer, bi ji lahko zabrusila, da lahko varčuje z alkoholom, a sem prisiljena ostati tiho, saj mi po hrbtu v potokih teče pot, ki bi se spremenil v deročo reko, če bi se le še malo bolj naprezala. Ko par odide domov, dragemu seveda brez olepševanja povem svoje, a sem prepričana, da se bo naslednje leto zgodba ponovila. Prvič, ker ne zna reči ne in mora vedno in za vsak denar delovati kot 'dober človek', in drugič, ker mu manjka družba, kadar smo na morju sami štirje. Meni pa, v nasprotju z njim, počitnice pomenijo prav odmik od ljudi, počitek od praznih govoričenj in sproščen družinski ritem, ki ne zapoveduje, da mora biti večerja na mizi točno ob pol osmih. Za kar me je on na primer, ko sva imela obisk, izrecno prosil.

Pripravila Nina Pretnar,
fotografija Shutterstock.com

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc