Zazrti v jasno nočno nebo, postlano z nešteto zvezdami, uživate v idiličnosti poletne ekstaze. Lahkoten piš s slanostjo obogatenega vetra se poigrava z vašimi obledelimi kodri in robovi lahkotne obleke, pod katero vaše zagorelo telo boža njegova čvrsta roka. Domačin z eksotičnim imenom in sočnimi ustnicami, ki vam je dopust spremenil v filmsko romanco, je vaša aktualna sorodna duša. Zdi se vam, da ste zadeli na romantični loteriji. Uživajte, dokler lahko. DARJO HRIB
Je že tako, da ljubezenske zgodbe, obsijane s poletnim soncem in počitniškim navdušenjem, le redkokdaj preživijo dlje kot do konca dopusta, na katerem so se spisale. Teorij, zakaj se poletne romance ne prevajajo v dolgotrajna razmerja, je vsaj toliko kot propadlih poletnih romanc, a se na koncu vse destilirajo v nekaj preprostih resnic. Zato si letos prihranite kakšno solzo otožnosti, ki bi jo tam septembra morebiti potočili za sicilijanskim fantičem, za katerim se je ob vaši vrnitvi v pusti vsakdan nekje ob vznožju Etne izgubila vsaka (komunikacijska) sled, in ozavestite vse razloge, zakaj poletne romance nikoli niso bile ustvarjene zato, da trajajo.
Preberite še:
- Monica Bellucci blestela na rdeči preprogi beneškega filmskega festivala v obleki Vivienne Westwood, ki je vse oči pritegnila na slavno lepotico
- Kako hranite denar v denarnici? Po ljudskem prepričanju in feng shuiju obstaja 5 pogojev za več denarja
Čustva na najvišjih obratih
Dopust ima neko posebno moč. Je vedno prekratek in zato zahteva, da v tisto kratko obdobje strnemo kar največ užitkov in zabave, kot si jo naš budžet (in čustveno stanje) lahko privošči. Ves zamišljeni dopustniški hedonizem, o katerem sanjamo že tam nekje od februarja, želimo potem udejanjiti v tistem tednu ali dveh sredi julija ali avgusta, ko spakiramo kovčke in na silo pobegnemo čim dlje od tam, kjer smo se sicer vsak dan prisiljeni soočati z obveznostmi, nadležnostmi in položnicami. V neki oddaljeni deželi, kjer se nam mivka prijemlje na bosa stopala, kjer so koktajli bolj sladki in kjer se naša realnost zdi le še kot slab spomin, počasi usahnejo tudi naše inhibicije.
Potovalni zen, kot temu radi pravijo popotniki, povzroči, da so naša čustva ekstremno poudarjena. Naphani s hormoni sreče vse vidimo s povsem drugimi očmi: sončni zahodi so bolj sanjski, mesta so živahnejša, hrana je okusnejša in domačini so bolj privlačni kot sivi ljudje, ki jih običajno srečujemo na domačih ulicah. Posledično so naše želje (in poželenja) neskončne.
S čustvi, navitimi na najvišjo frekvenco, misli formirajo drugačne zaključke. Tisti domačin v širokih platnenih hlačah, ki brenka na ročno poslikano ukulele, njegov celotni mesečni proračun pa mu žvenklja v žepu, se vam nenadoma zdi prekrasen ulov. Njegova mestoma sporna higiena se vam zdi svobodnjaška, njegova finančna shiranost ljubka, njegov očitno zelo vsestranski seksualni okus pa naravnost čaroben. To dopolnijo še olivna polt, štirinajstdnevna brada, poudarjene obrazne poteze, zamišljen pogled – pa saj je, kot bi ga nekdo narisal! On je tisti! Zadeti od serotonina, ki ga pospešeno proizvajajo še strašljivo poceni koktajli in sprehodi po plaži v soju mesečine, vam spodnesejo vse povezave z realnostjo, in zato lahko to romanco doživite kot nepopisno pravljico. Tako intenzivnega doživetja v poznanem domačem okolju preprosto ne morete poustvariti.
Ustvarjanje svoje nove podobe
V tem vrtincu poudarjenih čustev počitniško potovanje ponuja še eno edinstveno priložnost – da iz sebe ustvarimo povsem novo osebo. Če kje, potem lahko v tuji deželi dobimo priložnost, da smo neka povsem druga oseba. Doma, v okolju, kjer nas vsi poznajo, ne moremo nikogar pretentati, da smo nekaj, kar nismo (ali morda na dolgi rok celo nočemo biti). Na kratkem oddihu na drugi strani sveta pa so vse priložnosti odprte. Platno je prazno, kot bi začeli na novo.
Soočeni z lepim domačinom, ki vas vidi prvič v življenju, imate potemtakem priložnost, da ste, kdorkoli želite. Lažno ime, lažna služba, lažni dosežki. Predvsem pa popolnoma prilagojeni moralni kompas. Brez zadržkov se lahko vživite v novo vlogo in izkusite sebe v drugi različici. Nekateri si spletejo kitke, zaključene z ropotajočimi školjkicami, ki še tedne po vrnitvi z dopusta objestno iritirajo vse naokoli, drugi odkrivanje svojih novih potencialov prevedejo v divjo poletno romanco.
Boleče slovo od sanj
Vrnitev domov je največkrat oster zaključek poletne romance. Ko se konča, pa ne boli tako intenzivno zato, ker bi pogrešali obubožanega domačina, ki (sicer potešen) ostaja tam na skali ob morju, kjer sta si izmenjala še zadnji poljub, ampak zato, ker je treba na hitro izklopiti to čustveno intenzivnost dopustovanja in se vrniti v poznano realnost. Nekje globoko v sebi vendarle veste, da se romantika, ki ste jo izkusili, ne bi mogla nadaljevati v vaše resnično življenje. Zaljubljeni mladenič z okorno angleščino je tam na otoku resda bil uslišana skrita fantazija, brezskrbni fantič s prekrasnimi očmi, a dobro veste, da bi bil, prestavljen v kruto realnost našega vsakdana, le brezdelni barista, ki že tri mesece zamuja s plačilom najemnine.
Jasno je torej, da počitniški partner ni isto kot partner v domačem okolju. Kar pa seveda ne pomeni, da so poletne romance nesmiselne. Da so izguba časa, ki le vodi v zlomljeno srce (ali vsaj postpoletno otožnost). Prav nasprotno. Poletne romance so zdravilo za dušo, esenca dopustniške sprostitve. S poletno romanco se zdi, da se je čas upočasnil, da je celotna naša bit skoncentrirana v tisti trenutek, na tisto mesto, medtem ko je vse drugo daleč stran, pozabljeno, vsaj za nekaj časa nepomembno. Z inhibicijami padejo tudi dvomi o samopodobi, pomisleki o lastni vrednosti, padejo etikete, ki se nas držijo tam daleč nekje, kjer je dom, razblinijo se pričakovanja, ki pripadajo naši vlogi in statusu. Samo smo. Enkrat spet edinstveni, pa četudi povsem zlagani, vse od imena do pričakovanj.
Ko vam torej letos poleti v vročični utrujenosti ob bučanju morja, v baru, kjer čakate na novo rundo sladkih koktajlov, pomežikne eksotični tujec, le pomežiknite nazaj. A zavedajte se, da ta romantična komedija (zelo verjetno) ne bo dobila nadaljevanja.
