Izbral sem si lepotico na levi v čudovito kratki in tanki obleki, z nogami, dolgimi kot noč, s temnimi valovitimi lasmi in nasmehom, ki je nakazoval odločnost v gibih.
Tesno se je stisnila k meni, da sem začutil njene kipeče prsi v lahni upornosti. Dvigale so se v ritmu njenega plitkega dihanja, kot bi zadrževala misel, ki ji uhaja v telo in ga dela mehkega, voljnega in sproščenega. Glavo je že nežno naslonila na moje sence in se vdano prepustila, naj jo ples odnese.
Toda koraki so se mi po bledem začetku zazdeli nekam suhi, neodločni, stik je postal vse šibkejši in manjši, obrati nepovezani, koraki že nerodni. Najina vez se je trgala kot nežna svilena obleka pod rezilom samurajskega meča, dokler je ni presekal tisti znani: »Thank you.« In to po prvi pesmi, po prvi minuti. Popoln polom in moj ponos pomečkan kot zrele češnje tam nekje v juniju. Začetniška napaka, a nujna.
Moje plesno življenje se je začelo dokaj pozno, nekje pri 25 letih, ko sem radoveden šel na tečaj salse.
Od nekdaj sta me privlačili ta energija in povezava dveh plesalcev. Najbolj zanimivo se mi je takrat zdelo, da bolj ko je ples videti strasten, nazoren, čuten in ekspliciten, trdneje so določena pravila, ki varujejo žensko in moškega, da ne prestopita roba, da ne posežeta v intimnost drugega. Pri salsi to denimo pomeni, da so dotiki v območju zadnjice prepovedani, prav tako pretirana bližina. Zato pa so tu obrati, da si jo lahko ogledam od spredaj in zadaj!
Tako sem ogromno plesal na zabavah in se kalil, doživel prenekatero zavrnitev, a vse to me je utrjevalo in večalo mojo samozavest. Samozavest pa je tista nujna začimba, ki odpira vrata k prav vsaki plesalki. S seboj prinaša gotovost in občutek zaupanja in varnosti, ki jo tako iščejo predstavnice ženskega spola.
Po letih in preplesanih kilometrih sem začutil, da potrebujem nov izziv. Našel sem kizombo, angolski ples, pri katerem sta plesalca v tesnem objemu, podobno kot pri tangu. Koraki so sila preprosti, vendar je poudarek na povezavi med moškim in žensko, ko vsak od njiju prinese energijo v ples, ki tako postane nekaj čudovitega. Poguglajte, a vas svarim, hitro vam bo postalo vroče.
Ves sem se vrgel v učenje, in ko ti enkrat uspe, ko nabereš nekaj mednarodnih izkušenj in začneš uživati na plesišču, odpadejo vsi naslovi in lahko prosto izbiraš in izbereš katerokoli, naj bo pravnica, manekenka, model ali policistka – vse imaš na dosegu preproste kretnje z roko. In kaj je večja nagrada kot to, da plesalke čakajo v vrsti za tvojo pozornost na plesišču – to je pač ultimativni afrodiziak.
Ples je po mojem mnenju tudi ena od zadnjih postojank, zadnjih mest, kjer smo moški lahko popolnoma mačistični, in to prekleto paše.
V plesu smo za krmilom in obračamo ga, kot nas je volja, vendar pri tem ohranjamo ves čas vlogo džentelmena. Je eden od redkih prostorov, ki nam je moškim še ostal, kjer nam še pripada mesto – vodilno. Za katero se zdi, da v življenju obstaja zgolj še virtualno.
Okej, naj zapišem še enkrat: vodilno.
Ja, priznam, všeč mi je ta zven. Pravi ples je tisti, v katerem vodim, in je videti dobro in deluje le, ko mi ženska sledi. In kar naenkrat tudi ženska postane prava ženska, ne več nekdo, ki z moškim tekmuje. Nekoč me je znanka vprašala, zakaj moški ne maramo močnih žensk. Odgovor je res preprost: ker to pač ni seksi. Kot moški moram imeti občutek, da lahko zanjo poskrbim. Da lahko opravim svoje poslanstvo.
Zato naj poudarim skrajno resno: ples v paru je moški dominion.
Vse poteka po njegovem navdihu in energetsko polje plesišča se premika z njim. On izbira in izbere in ne trpi poseganja v svoj rajon. Tu je zato, da ženske predstavnice očara in začara s svojo močjo, da se vračajo s plesa prepotene in s sumljivim nasmehom na obrazu, ki drugim predstavnicam ženskega plemena da jasno vedeti, da imajo opravka z alfa plesalcem.
Vse to naredi pravi plesalec, moški z odlikovano sposobnostjo voditi in določati smer prihodnosti. Zato kar takoj pozabite na tiste, ki jih vidite na tekmovanjih ali v filmih! Govorimo o salsi, bachati in kizombi, torej plesih, ki delujejo dobro le, če vodi moški. Vse te misli so v moji glavi, ko vstopim na plesišče, in priznam, niso ravno garant za realnost, je pa treba te stvari razjasniti že kar na začetku.
Pravi karakter ples torej dobi, ko vsak od naju opravlja svojo vlogo: jaz vodim in ona sledi. Vse drugo je kot toplo pivo na suho grlo v vročini poletja. Kaj pa je ples drugega kot izkušanje teles, izkušanje in okušanje drug drugega skozi valovanje bokov, majhne premike nog in notranjosti stegen, ki znajo prenesti sporočilo v samo vsebino bitja. Ples nadomešča objem in je odličen izgovor zanj.
V nekem trenutku se zaveš, da se privije k tebi sama, da igraš na njene strune, in ples postane izvrstna predigra. Njeni boki se odklenejo in rišejo polkroge že na rahel dotik tvoje roke in občutek imaš, da igraš na glasbilo. In potem zapre oči in se povsem prepusti, prestavi v avtopilota, telo pa se bliža in oddaljuje od tvojega v ritmu tiste druge navdušujoče dejavnosti. Hej, za to se živi.
To je čudovita igra, ki pa je pri nas na žalost bolj redkost. Zakaj? Skozi ples se v hipu opazi odnos ženske do moškega v celoti. Kolikokrat se mi je že pripetilo, da je ženska želela voditi ples. Določati korake, obrate in gibanje. In če je bilo treba, sem jo pustil prav tam na plesišču in odšel dol. Pa ni hujšega kot to, da te nekdo pusti na plesišču. Ampak ples ni prostor izbire, kot sem rekel, v njem so vloge zelo jasno določene.
Ali mora to početi, ker njen sedanji/bivši partner tega ne zna in mora sama prevzeti vajeti ali pa je na delu tista ženska nuja, ko mora nadzirati prav vsak gib, ta gre nato v presojo skozi male možgane v velike, kjer se skrbno pretehta, ali ni morda to vendarle prevelik poseg v njen intimni prostor. Joj, ženske, za božjo voljo, sprostite se. Ples je po definiciji poseg v intimni prostor. V tem je keč in v tem sta njegova lepota in draž. V tistih gibih, ki se sprehajajo po tanki meji intimnosti, ki izzivajo ta prostor in hočejo odziv.
Ki prisilijo boke in ritnice v polkrožne gibe, da začno delati osmice na mestu in po prostoru. Da ženske ponovno najdejo stik s klicem matere narave, da se sprostijo mišice, napete od stalnega boja za lastne pravice, da sprejmejo svojo 'šibkost', ki je pravzaprav moč in ki kot magnetna sila privlači moške. Da, takrat ženske končno stopijo skozi vrata ženstvenosti, ki pokaže svetu svoje telo in gibe, vedno varno znotraj ostro začrtanih mej plesa. Medtem jo bom kot plesalec čuval pred drugimi, jo varoval pred nasilnimi rokami ter ostrimi petkami drugih plesalk, jo vodil po plesnem parketu, pri tem pa jo tesneje objel.
Besedilo: Marko Janša
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc