Ples na vodi

30. 8. 2011
Ples na vodi

Morje je afrodiziak posebne vrste. Na morju postanem neverjetno žgečkljiva, kaj pa naj bi drugega ob vseh teh pregretih škržatih, dovzetna za mornarski humor in za avanture vseh vrst.
Katja Golob

Letos sem si v navalu zapeljive razigranosti, namenjene možu, razbila koleno, ko sem se zvirala na gugalnici  sredi borovega gozdička, a me vsaj nihče ni videl. Hecno, da tudi on ne, čeprav mu je bilo vse skupaj namenjeno, a je malenkost v primerjavi s spomini na druga poletja.

Nikoli ne bom pozabila zore na eni najbolj znanih jadranskih obal, ki se je iz brezglave zatreskanosti spremenila v osramočeno osamljenost, za katero sumim, da je postala ena od lokalnih anekdot. Morda je tako hotela usoda, deloma so bili krivi maligani, ki so z neverjetno silo ves večer poglabljali čustva, na lepem se nama je zahotelo, da bi bila sama. Šla sva na sprehod skozi noč v mestu, visela sva skozi zrak, se poljubljala, pela in plesala, si obljubljala zvezde in se odločila, da je čas za nočno kopanje. Pravzaprav je v to smelo odločitev zaneslo njega, zase lahko trdim, da so bili tu nedvomno res krivi maligani, kajti sicer ni stvari, ki bi me spravila v temno vodo.

Kakor koli, obala je bila dolga in dolgo je trajalo, da sva našla dokaj prazen zalivček, kamor nekaj domačinov parkira svoje čolne. Že zdavnaj ni bila več noč, temveč poštena srebrnosiva zora, zaradi katere se je morje začelo umikati. To, recimo, vem danes, takrat se mi o kakšni oseki ni niti sanjalo. Midva sva pač plavala in plavala, dokler se ni že povsem zdanilo in sva opazila, da naju je odneslo daleč od najinega zaliva, nekam pred mestno obalo, ki je v črki S vijugala vzdolž lokalov. Valovi so naju nezadržno nesli naravnost k obzidju, ki se konča v ostrih skalah in ki ga z obale do tistega trenutka sploh nisem zaznala.

Še malo sva se naivno stiskala v razpenjeni vodi in kljubovala naravi, medtem ko nama je grozilo, da se bova raztreščila na čereh. »Ej, vse bo v redu,« me je N. nekam nestvarno še poskušal poljubiti, a mu je voda že zalila usta, v naslednjem hipu pa je spačeno rjul: »P…a, tuki so ježi, šit ...« Verjetno bi še govoril, če naju novi val ne bi zalučal ob skale in ob ježe, ki so ob nizki vodi kukali iz vode, da sva lahko izmenično nasedala nanje, dokler se nisva naposled polna bodic nekako prisesala na skalovje in se kot muhi skušala oprijeti navpičnega obzidja. Manjši množici lokalcev in turistov sva golorito svetlikajoča ponujala izjemno slikovito veduto, žvižgi, ploskanje, vzkliki in nor smeh so naju pospremili vse do plaže, kjer sva še pred nekaj urami junaško odvrgla oblačila. To je trenutek večnosti, ki ga ne pozabiš, čeprav bi ga rad, in spoznanja, da smo ljudje globlje povezani s primati, kot si to priznamo. Kolikor mi je znano, je moral N. pozneje zase poiskati ambulantno pomoč, nisem pa ga nikoli več srečala, zanimivo.

Čez tisto slavno obalo sem šla lani prvič po več kot desetih letih, pa me je po poti kar malo oblivalo. Tisti kaj pa če se je vsake toliko prebudil, prav v olajšanje mi je bilo, da smo kmalu odjadrali. Danes jadram družinsko in se zvečer krotko mažem s sprejem proti komarjem, precej drugače kot ob svojih navtičnih začetkih. Do današnjih dni ne vem, kaj sem neko noč sanjala, da sem lepega jutra vstala in na jadranju s prijatelji namesto našega skiperja uzrla samega Pozejdona. Morski bog je bil strašansko dobre volje z zlatimi dlačicami, skodranimi na prsih, privlačen in vabljiv. Veter v laseh, pa to. Ves dan mi je uspevalo, da sem mimo njega polzela kot nimfa, ga pojila in negovala s svojimi čari, medtem ko je krmaril našo barčico po modrem morju. Ko smo končno pristali, je bil zrak med nama že tako gost, da sva se kar lepila drug na drugega, vrhunec romantike je nastopil ob mesečini na palubi, ko sva s kotičkom razgretega očesa opazila čolniček, ki smo ga uporabljali za vožnje do obale.

Če rečem čolniček, potem je to čolniček, varno privezan in prikupno intimen, ampak čolniček. Vseeno sva se brezumno pognala vanj, da bi enodejanka lahko imela srečen konec, ko je od nekod prihrumel velik motorni čoln in povzročil nekaj valov. Neprijetno, se strinjam, nikakor pa ne konec sveta. Mojega ljubečega kapitana je vse to tako razkurilo, da se je med poljubi in kletvicami, ki jih je stresal za motornjakom (res, kaj je s tipi??), poskušal pognati kvišku, a ga je izdalo ravnotežje. Zakrilil je z uplahlo erekcijo in mi istočasno omahnil v naročje, da sva se jasno morala prevrniti. Napol v klinču sva telebnila v temno vodo, po glavi me je kresnilo veslo in povzročilo, da sem začela kričati na pomoč, medtem ko sem mislila, da nastopam v Titaniku, čeprav je bila barka meter od mene. Vsi so me prihiteli reševat, bilo je smešno za pošizit in seveda rahlo nerodno, vsekakor pa v čolniček nikoli več nihče ni stopil, ne da bi se krohotal. Tistega skiperja nismo več najeli, kaj pa drugega, imel je preveliko nagnjenje k iracionalnemu tveganju, kar ni dobro za vso ekipo.

Časi so dandanes mirnejši. Vsaj kadar na to temo poklepetam s prijateljicami, ugotovim, da je vrhunec smole pri vseh poletnih avanturah ta, da so te med seksom dobili otroci, seveda takoj za tistim, da te vsak večer pred tem skoraj zmanjka. Verjetno nobena ne pogreša peska s peščenih plaž, ki se je zažrl v vsako intimno telesno poro, trdih skal, ki jih tudi najbolj vroča romantika ne more zmehčati, vseh nočnih kopanj ali kolerično prevrnjenih čolnič­kov, pa vendar ... Moje razcvetelo koleno je skromen dokaz, da je morje afrodiziak, ki ne neha delovati z leti, čeprav me vedno nekaj stane. Samo da je zdaj vsaj morski volk pravi, si rečem, ko vsako poletje razkužim rano in nanjo nalepim nov obliž.

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc