Ko sem se končno usedla za računalnik, da bi strnila svoje misli v uvodnik, je zunaj že kar nekaj časa naletaval sneg. V rumeni svetlobi cestnih svetilk so snežinke nežno poplesavale in me, tako kot nekoč v otroštvu, ponesle nekam stran od sedanjosti. 
Že kot otrok sem lahko ure in ure strmela skozi okno v nebo in s pogledom lovila padajoče snežinke. Zdelo se mi je, kot da bi padla v neko drugo dimenzijo, skupaj z njimi sem se lahno spuščala ali pa drvela v nasprotno smer in takrat so tudi one pridobivale hitrost padanja. Poznate ta občutek?
Ko dovolj odrasteš, pozabiš na vse radosti, ki jih prinašajo male stvari, kot je snežna odeja. A odkar sem mama, sneg zame ni le skrb več, mokra brozga, zmešana s soljo, ki bo zmočila oblačila in uničila čevlje, sneg je zopet neskončno veselje, ki kliče po sankanju, metanju kep, postavljanju snežakov in iglujev in vsem drugem, kar sodi zraven.
"Srečen sem, da pada sneg," pride iz otroških ust in takšna izjava je res ultimativna, taka, ki ti vzame sapo, te razoroži in pusti z nasmeškom na ustnicah. Kot je nesmrtno tudi dejanje, ko otrok z jezikom lovi snežinke, ker želi vedeti, kakšnega okusa so. So slane ali sladke?
Hotela sem pisati o prijateljstvu, o dvojini, ki jo je ta številka polna, pa me je sneg spet čisto zapeljal. Pisati sem želela o tem, kako se tudi na našem uredništvu pletejo lepa prijateljstva, ali vsaj prijateljski duh, ki velikokrat pripomore, da se udejanjijo skoraj neizvedljive stvari, da smo si tako blizu, da se sploh ne čudimo več, ko pridemo oblečene v popolnoma enake barvne ali stilne kombinacije.
Predlagam vam, da pod roke vzamete svojo najljubšo prijateljico in se odpravite v naravo (morda se je sneg obdržal, zunaj pa sije sonce), na dolg sprehod in zaupen sproščujoč pogovor, nato pa si doma, da se ogrejete, privoščite še topel napitek, ob prijetni družbi Elle, seveda.
Barbara Sekirnik, odgovorna urednica
Nova Elle je že v prodaji!
