Tisti, ki berete moje uvodnike, zdaj že veste, da sem do pomarančne kože precej brezbrižna, toda tokrat je tudi mene vrglo iz tira.
Saj poznate tisto, tik pred dopustom, v zadnjih natrpanih dnevih, morate med službo nujno skočiti še do trgovine s kopalkami, ker je že drugo leto, odkar si niste kupili novih (pri meni prištejte še dodatne tri), in ker popoldne pač ni časa, saj imate preveč dela s pranjem in likanjem kupa oblačil, ki jih boste vzeli s seboj, pa čeprav potem ne boste oblekli niti tretjine.
Hitro sem skočila do trgovine, nekaj slabe volje sta mi povzročala samo dež in dejstvo, da se moram čim prej vrniti v pisarno. Stopila sem v trgovino in kot po kakšnem čudežu takoj našla kopalke, ki so bile po vseh merilih prave. Čudež, vam pravim, res. Do tu se je zdelo vse zelo obetavno, vse po načrtu, dokler se nisem znašla v garderobi. Priznam, pri pomerjanju kopalk oziroma perila imam že vnaprej nekaj odpora do garderob, ki se zagrnejo samo z zaveso, tega koncepta res ne razumem. Namesto da bi se počutila varno, kot v metuljevem kokonu, in bi se brezskrbno prepustila pomerjanju, se vedno v paniki oziram čez ramo in zagrinjam tiste zoprne špranje v zavesi.
No, ko je tistih nekaj koščkov blaga stalo tam, kjer je moralo, sem se končno pogledala v ogledalo in doživela pravi šok. Moja koža na ženskih kritičnih mestih se je zdela kot luknjasta mesečeva površina, en krater se je kar zlival v drugega s tako močnimi konturami, da sem se takoj preoblekla in zapustila trgovino brez kopalk.
Dobro, malo pretiravam, ampak saj veste, da smo ženske nagnjene k seciranju samih sebe. Torej, če vam primanjkuje ljubezni do sebe (pa čeprav samo za hip), na strani 49 najdete Ljubezenski priročnik za telo.
Z dekleti na uredništvu se strinjamo, da so lahko premišljena svetloba in ustrezni garderobni prostori ključ do prodajnega uspeha, vsaj ko govorimo o kopalkah. Se nas lahko kdo usmili, prosim. :)
Barbara Sekirnik, odgovorna urednica
