Ponosna sem nase, ker sem obdržala mirne živce, ko mi je tik pred odhodom na morje 'crknil' računalnik, in nisem omedlela, ko mi je 'ajtijovec' sporočil, da mi ne more garantirati, da mi bo povrnil vse pomembne podatke, shranjene na njem.
V dobi, ko na počitnice poleg najbolj trendnih kopalk vzamemo še službeni računalnik kot najnujnejšo opremo, je to velika reč. Mislila sem že, da bom, tokrat zaradi zares dobrega izgovora, doživela popolni preporod, dopust kot v osemdesetih (saj veste, takrat za prenosni računalnik nihče še slišal ni), pa je sončni žarek upanja kaj hitro ugasnil, škržati v ozadju pa popolnoma utihnili.
Našla se je hitra in učinkovita rešitev. Na dopust, ki sem ga pričakala res v zadnjem vzdihljaju, odhajam z nadomestnim pomočnikom. Občudujem svojo prijateljico, ki sem jo pred kratkim po šestih letih ponovno videla. Zakaj?
Ker je zbrala toliko poguma, da je dobro plačano službo in uspešno kariero obesila na klin in prednost dala družini. V Ameriki, kjer živi že od svojega 12. leta, takšna odločitev ni mačji kašelj. Uspešne ženske se tam počutijo krive, če si namesto kariere izberejo družino. Zanjo je to prava osvoboditev, kar seveda ne pomeni, da zdaj prav nič ne dela, da je odvisna od svojega moža, ne, le njene prioritete so se spremenile, njeni cilji niso več tako visoki (tako ali tako so jih diktirali drugi), njeno delo pa je projektno.
Odprla si je vrata v nov svet, novo družbo, ki je uporabniku bolj prijazna. Pravzaprav občudujem vse, ki znajo reči »ne, dovolj je« (predvsem sebi), in ponosna na tiste, ki na dopust ne vlečejo računalnikov, službenih telefonov in preostale tehnološke krame, ki je potrebna, da ne izgubijo nadzora. Nad čim že? Zame bo zmaga že, če bom prenosnik, ki sicer roma z menoj, pustila zaprt, pregledovanje elektronskih sporočil pa pustila za službeni čas. In pika!
Barbara Sekirnik, odgovorna urednica
