Brezskrbni letni čas, ki so ga mediji priskutili odraslim ženskam.
Na zunaj je vse videti krasno: punčare nam sredi razbeljenega mesta kažejo tako imenovani midriff ali po domače pas gole kože med popkom in rebri, za katerega moram priznati, da ni videl ulice že od mojega šestega leta, potne srage jim izzivalno kapljajo na sočne ustnice, njihova koža žari od zdravja, četudi so zagorele kot pečeni piščanci v vitrini – to ni sonce, to je bronzer!
Toda ko prebereš prve vrstice, ti postane jasno, da na nas, ki smo na drugi strani lesketajočega se papirja, preži cel kup nevarnosti, od prezgodnjega staranja do mačka in razcefranih konic. Klicaji so postavljeni ob vsaki priložnosti, ki bi nam lahko ponudila trohico ugodja, pomislite samo na nekoč nedolžni praksi poležavanja na plaži in srebanja mrzlega piva točno opoldne, katera pri zdravi pameti se jima še vdaja?
Tri mesece nam nad glavo visi 'toda', po možnosti v pastelni barvi, da nam, če s pogledom le ošvrknemo sladoled oziroma kremno brozgo iz mleka in sladkorja, na kratko, celulit v kornetu, glava odkima kar sama od sebe. Kdaj za vraga je poletje postalo tako stresno? Najbrž že enkrat spomladi. Kdo bi lahko pozabil občutek, ko iz omare končno potegneš malo prekratko krilo in se isti hip zaveš, da nisi šla na depilacijo že od novoletnih praznikov? Dobrodošli v peklu, hočem reči, poletju.
Ob prvih sončnih žarkih kot kakšna vampirka oprezam za dolgimi sencami, tečem v temo na drugo stran ulice in na terasi ne morem uživati ob kavi, khm, zelenem zvarku, saj moram ves čas paziti, da soncu obračam hrbet, čeprav sem nase navlekla dolge rokave in je edini košček gole kože moj gleženj (sandale so veliki ne-ne, ker še nisem zavila na pedikuro). S to žarečo rumeno kroglo se namreč nikakor ne razumem. Tako so mi vsaj zagotovili na vsaki spletni in tiskani strani, kjer se jim zdi naravnost strašno, da bi bila pri malo čez trideset videti, hm, malo čez trideset.
Nič ne de, da imam po njihovem priporočilu obraz pomočen v faktor 50 – ah, to, to je le kozmetika, kje imam vendar klobuk?! –, na nosu pa kot vetrobransko steklo velika sončna očala, vse skupaj sem zafrčkala, ker svoje oh tako delikatne kože čez zimo nisem ritualno marinirala v zaščitnem faktorju, kar nam zadnjih 15 let žuga vsaka lepotna hiša. In, trapa, pri tem sem izpustila najbolj izpostavljen kos telesa, dlani; čez nekaj let se boste rokovali s kuščarjem. Sicer pa tako ali tako nisem šla ven že več ur, saj sem si naložila aplikacijo, ki s skeniranjem izdelkov na kopalniški polički določi, kako oporečna je naša zbirka.
Skoraj polovica je toksičnih ali hudo alergenih, kot da bi zabredla med čistila za dom. Po obsesivnem guglanju, kar moraš početi, če se ceniš, je večina sestavin sončnih krem sumljivih ali pa mi bo, medtem ko se bom za pet minut med deveto in deseto zjutraj, nič prej in nič pozneje, pod velikim senčnikom pogumno nastavila neprijatelju, zamašila pore. Seveda bom teh pet minut uživala le pod pogojem, da si nisem pozabila lično pristriči svojega grmička in gladko obriti pazduh ter, bravo, jaz, da sem v trideseti sezoni kupovanja kopalk morda vendarle našla takšne, ki nekaj naredijo z mojim za poletje premehkim telesom, ki pa tako ali tako ne bi smelo ležati niti minute več, ampak srfati ali jogirati, še bolje, jogo izvajati na srfu, kot to počno v Los Angelesu, kjer jim sonce nabija v glavo vsak dan v letu in jim je zato nemara uspelo s teles izgnati celulit.
Ko zlovešča kugla končno le zaide, bi si lahko oddahnile, kar v praksi pomeni odprle steklenico, pograbile meto in si pripravile močan ... razstrupljevalni koktajl? Poletje je, tako beremo, treba izkoristiti za očiščevanje, rehidracijo, lepotni počitek, notranjo rast, da se bomo, kam že?, vrnile spočite. Oh, prosim vas, jaz sem pripravljena na poletje, po katerem bom imela podočnjake, pege na nosu, skurjene lase, okrušen lak, suho kožo in odsev sončnega zahoda v očalih. Zdravo življenje lahko počaka na september.
Urša Jerkič
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić