Pa naj nosijo Margielo

Maison Martin Margiela bo še to jesen oblikoval kolekcijo za H & M. Ja, H & MMMM. Nas mora skrbeti? Ali pa bi od navdušenja že morali pospravljati omare, delati prostor za prihod oblačil z belim šivom? Kako besna je gospa obleci-kar-znaš, modna urednica in ulična svetilka številka ena Anna Dello Russo, katere v oči bodeči modni dodatki za H & M bodo sicer zunaj oktobra, a so že zdaj tako zelo včerajšnja novica?

Sodeč po prvih odzivih, je zadnje sodelovanje marsikdo občutil kot zaušnico bele rokavičke, češ, ali modi res ni nič več sveto. Na kratko: ne. Luksuzu je že zdavnaj odklenkalo, najbrž bi ga še Karl Lagerfeld, prvi, ki se je podpisal pod kolekcijo za

H & M, imel za 'depresivno besedo'. Naj se še tako trudimo z vintidžem in oživljanjem po meri narejenega, ko so veličastne tete nehale hoditi na probe v salone ter so svoja nova oblačila le še vzele z obešalnika, je bilo konec velike izkušnje. Podobno, kot je bil s prihodom ekspresne različice za vedno izgubljen blišč potovanja z vlakom, o katerem piše Adorno. S čudežem tehnike, hitrim vlakom, je bilo konec vseh tistih čudovito zamudnih razkošij, zaradi katerih si z ljubico na vrat na nos sploh skočil na vlak Pariz–Nica. Poslavljanje, mahanje skozi odprta okna, ceremonialnost obedov, napitnin, ne nazadnje tudi elegantno napravljeni potniki, ki so tik pred odhodom paradirali po peronih. Obredi in ljudje, ki so te spremljali na poti do tvojega oblačila, so tisto, česar nas je prêt-à-porter oropal. Čeprav nam pravijo, da je razlika med konfekcijo verig high-street in modnih hiš opazna in pomembna, se Adorno ne strinja. Cadillac ima za svojo vrtoglavo ceno res boljši motor, opremo in karkoli že dela neki avto superiornejši od drugega, vendar pa je v osnovnem načinu množične produkcije enak chevroletu; povedano drugače, iz chevroleta bi z nekaj popravki en dva tri napravili cadillac oziroma iz Lanvina Lanvin za H & M.

Teve oglas, ki je leta 2004 pospremil Lagerfeldovo zgodovinsko potezo, je pokazal prav staro, degenerirano aristokracijo, zgroženo, na kakšno raven je spustil njihov razred, njihovo garderobo, njihov nedotak­ljivi privilegij imeti doma kos Lagerfelda. Ženske v oglasu so teatralno metale oblačila iz omar, z mostu, saj je Karl pokončal modo, kot smo jo poznali. No, vsaj in predvsem v teoriji. Prihod dizajnerske kolekcije spremlja toliko pompa, da so seveda vsakič razprodane, a koliko se mimo začetne evforije sploh nosijo, koliko pa jih konča v večnih loviščih, kot pravimo eBayu?

Množična ekskluzivnost temelji vsaj na treh elementih: velikem imenu, majhni, omejeni seriji in nizki oziroma dostopni ceni. V ta koš lahko takoj vržemo vse oblikovalske kolekcije H & M ali Chanelove sezonske odtenke lakov za nohte, saj si jih baje lahko vsi privoščimo, če smo le dovolj hitri; če nismo pripravljeni kampirati pred trgovino, si takšne kupčije ne zaslužimo. Prav tako si vabila H & M, vsaj tako se zdi, ne morejo obetati tisti, ki v sebi že imajo tendenco po hitrem in dostopnem, Marc Jacobs ima za ta ventil Marc by Marc Jacobs, Isabel Marant je poleti za nekaj čez sto evrov prodajala T-majice s potiskom številke, kar je bilo za Švede najbrž višek absurda. Merijo torej na tiste, ki se jih da razredčiti, narediti množicam prijazne, enkrat komercialne, takoj zatem avantgardne. Pri Comme des Garçons so se to šli že leta 2008, zakaj bi se torej delali fine pri Margieli, ki je mimogrede že lep čas v lasti Diesla? Kdo ima več registrov kot Maison? Vihanje nosu in namigovanje na skrunjenje dobrega imena Martina Margiele, ki je znamko zapustil pred tremi leti, je trapasto. Znamka, ki jo je ustvaril, dela svojo različico haute couture iz oblačil iz druge roke ali odpisanih materialov, kar diši po Warholovi juhici Campbell – in nič ni bolj pop od mode, še umetnost ne. Če imamo makrone v McDonald'su, zakaj ne bi imeli grižljaja MMM tudi v lokalnem H & M?

Urša Jerkič

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc