Phoebe Philo sreča normcore.
Nekaj se je preprosto moralo zgoditi, nekdo je ulico vsaj na ravni debate moral vrniti tako imenovanim običajnim ljudem, s pločnikov odplakniti koktajl dežničke na dveh nogah, vredne tisoče dolarjev. Že têrmin, s katerim se označuje novo protimodno gibanje – kaj šele garderoba, ki jo predpisuje –, je štorast, ni videti dobro na naslovnici, in to je tudi njegov namen.
Normcore naj bi bila, tako Wikipedija, oblika stilizirane medlosti, z oblačili namesto želje po kričanju vzbuditi le in zgolj – zehanje. Njena ambicija je garderobi odvzeti častno funkcijo samoizražanja in vseh preostalih poskusov poveličevanja tistega, kar je konec koncev, ojej, le skupaj sešito blago. Normcore je moda iz supermarketa, dobesedno. »Sredi Soha v nekem trenutku nisem več vedela, ali so ljudje pred mano mladi umetniki ali ameriški turisti srednjih let,« je ta novi stari ulični stil povzela novinarka. Kako se zliti s slabo oblečeno okolico?
Bolj ali manj se nase vrže to, kar so na faksu nosili študentje analitične filozofije: reklamne majice, navadne kavbojke, bele generične superge (ali sandale Teva) in lomilko modnih src, jakno iz flisa. Čeprav se vsi strinjamo, da so ulično modo ukradle blagovne znamke, je flis res edini način upora? Če je, ga bo Miuccia Prada, ta mojstrica za tako-grde-da-so-že-lepe reči, najbrž že prihodnjo sezono predelala v objekt sezone. Če hočeš preigrati modo, boš vselej izgubil, prepametna je!
Spomnite se le monologa Hudičevke v Pradi o točno določenem odtenku modre ubogega normcore puloverja nove asistentke, ki se ji ukvarjanje z modo zdi rahlo trapasto in misli, da je s tem, ko je svoj pulover kupila v blagovnici, izstopila iz kroga modnih žrtev, nevedoč, da je tam v neki razredčeni obliki pristal zato, ker je to modro pred toliko in toliko sezonami uporabil Oscar de la Renta, nato pa še kopica drugih oblikovalcev.
Priznam, do belih reebokic in mamastih kavbojk z visokim pasom sem delno zaščitniška, saj jih nosim skoraj vsak dan, prepričana, da gre za klasična kosa (ter da je v slednjih moja zadnjica videti kar impresivna). Tukaj se stvari začnejo zapletati. Kaj je standardno, kaj normalno, kaj klasika? Ter, seveda, kaj je bolj nevpadljivo, slab ali iztanjšan okus?
Nekaj dni prej, preden sem prvič zasledila pisanje o težnji po normalizaciji oblačenja v smeri Jerryja Seinfelda ali Applovega Steva Jobsa, prav, tudi junakov Beverly Hillsa 90210, je po spletu zaokrožilo besedilo o liku in delu še ene izmed ljubiteljic pulijev, oblikovalke Phoebe Philo. Prva in ključna beseda, izpisana v mastnih črkah, je bila nevidno. Tako naj bi se namreč ženska počutila v oblačilih, ki jih PP oblikuje za hišo Céline, preprosto nevidno.
V brezhibno krojenih hlačah in srajci brez ovratnika, ostri kot britev, kajti katera pa ima med službo in malčki še čas za postopanje pred omaro? Članek nato potrdi naše sume: če je tako imenovani power dressing v osemdesetih označeval poslovno uniformo žensk, ki so, oborožene s širokimi rameni, vkorakale na moški teritorij, torej v službo, ga po novem zastopajo tiha, nevpadljiva oblačila, ki nimajo ambicij svetu česarkoli sporočati. Nič hrupa, nič lišpanja, udobje nad vsem, nekakšna luksuzna različica normcora, ne nazadnje je prav Philo na plan potegnila sandale Birkenstock. Vzgibi so pri Céline in normcoru vsekakor podobni. Pozornost hočejo odvrniti od oblek k človeku; prvi z brezhibnostjo oblačila, drugi z njegovo generičnostjo, oboji z držo briga me.
Vendar pa ima moda za slehernike še en obrat, ni namreč namenjena sleherniku. Na njem pač nima učinka upora, ni subverzivna, za svojo jo lahko vzame le zelo mlada, čedna, privilegirana klika, ki je diskontno modo izbrala, ne pa bila iz družbenoekonomskih razlogov potisnjena vanjo. Na kratko: je zelo stvar mode. Nekje so ugibali, kako bi lahko prizadela še en segment, v katerem se z Instagramom zasužnjeni radi izražamo, kulinariko. Si predstavljate, nič več burgerjev iz kvinoje in rdeče pese, le še rezine posebne salame v beli žemlji? Kako vam zveni, tako običajno, da je skorajda zanimivo?
Urša Jerkič
