Na kaj pomislite, ko se pogledate v ogledalo?

Kako v ogledalu
vidimo sami sebe?

Ena ima preširoke boke, druga prevelik nos, tretja sicer nima gub, ima pa preveč okrogel obraz, medtem ko ima četrta prečudovit nasmeh, a čudna stopala ... Naši bližnji se čudijo, nam ugovarjajo, nam zagotavljajo, da se motimo. Poslušamo jih z enim ušesom in trdno verjamemo v njihovo prizanesljivost, nikakor pa ne v njihovo iskrenost. Me že vemo, kaj je res!

Če pristanemo in same sebe le za trenutek pogledamo z razumskimi očmi, si moramo priznati, da je naša zaznava res nekoliko pretirana, toda ta občutek kaj hitro mine, nad njim pa v hipu spet prevlada naše prvotno, usidrano mnenje, plod nešteto dejavnikov od rojstva, otroštva, mladosti in vse do danes. Po mnenju tega psihiatra in psihoanalitika svojega telesa ne zaznavamo takega, kakršno je, temveč takšnega, kakršnega si umišljamo. V nas se prepletata, sobivata in se spopadata dve podobi: ena je vidna, drugo ustvarjajo notranji občutki.

Ali nam ogledalo vedno kaže popačeno podobo?

Da. Podoba, ki jo imamo o sebi, ni nikoli to, kar smo, ampak to, kar mislimo, da smo. Prepričani smo, da gre za zvest posnetek nas samih, a se motimo – to je napačna in subjektivna podoba. To v bolj ali manj izraziti obliki občuti vsakdo. Skrajen je primer oseb z anoreksijo. Te osebe ne glede na to, koliko tehtajo, naj je njihova teža še tako neznatna, trdno verjamejo, da so predebele. Anoreksično dekle je prepričano, da se ji okrog pasu – še posebej okrog stegen in bokov – nabira maščoba kot simbolna predstava ženskosti, ki je nikakor ne more sprejeti. A kar preženemo iz duhovnega sveta, nasilno vdre v svet čutil, in sicer v obliki tipnih ali vidnih halucinacij. Oseba z anoreksično motnjo si ne more pomagati, da ne bi mislila na svoje telo. Vse naše napačne ocene izhajajo iz načina, kako razmišljamo o svojem telesu.

Kdaj to vedenje postane patološko?

Kadar nas ta misel obsede, nas izolira od okolice, vdira v odnose z bližnjimi, traja dalj časa in se kompulzivno ponavlja. A pri večini ljudi na srečo ni tako. Težava pa ni nikoli v pomanjkljivosti sami – vsi vemo, da popolnih teles ni – temveč v tem, da nanjo ves čas mislimo in da jo vidimo z nekajkrat večjimi očmi. Če ne bi bilo misli, tudi napak ne bi bilo! Zelo majhen otrok ne zaznava tega ali onega neprivlačnega vidika svojega videza.

Kako in kdaj pride do te popačene zaznave lastnega telesa?

Podoba, ki jo imamo o sebi, je čustvena. Neločljivo je povezana z ljubeznijo ali s sovraštvom, ki ga gojimo do sebe, ti dve čustvi pa sta odvisni od tega, kako ljubljeni smo bili v otroštvu in adolescenci. Če je bila oseba, ki nas je vzgojila, prestroga, bomo o svoji podobi vedno menili, da je nepopolna in da si zasluži kritiko. Če so nas nosili po rokah in razvajali, bo naša samopodoba krhka in povsem odvisna od ljubezni drugega. Nanjo pa lahko vplivajo tudi nasilni ali ponižujoči dogodki, ki se jih pogosto niti ne spominjamo, pa jih kljub temu – ali pa prav zato, ker smo jih pregloboko potlačili – težko presežemo. Podobe iz našega nezavednega so podvojitev sta­rih, a še vedno intenzivnih čustev.

So ženske za to bolj dovzetne kot moški?

Ženske zapeljivost pogojujejo z videzom; nagnjene so torej k temu, da kritično ocenjujejo svoje telesne značilnosti in se redkokdaj vidijo lepše, kot v resnici so. Pri moških se negotovost odraža na bolj intimnem področju in v povezavi z močjo – moški tako pogosto mislijo, da imajo premaj­hen penis.

Kako naj se bojujemo proti tem neupravičenim negativnim sodbam, ki so že same po sebi neprijetne, moteče pa so lahko tudi za okolico?

Naučiti se moramo – najbolje in najlažje s pomočjo psihoanalitika – ‘potopiti se vase’, da se seznanimo s čustvi, ki so v nas pustila sledi. Ponovno moramo odkriti nezavedni spomin na svoje ‘telo otroka’. Bolje moramo spoznati svojo zgodovino, da lahko prilagodimo nekatere svoje interpretacije in relativiziramo dogodke, ki smo jih doživljali kot frustrirajoče. Vrniti se moramo vase, da razločimo svoja občutja in občutke ter se sprostimo, namesto da se ves čas nadzorujemo. Da končamo trpljenje, moramo popustiti, zmagati nad samimi seboj.

Štiri negotove ženske
in njihove težave:

»Sovražim svoje noge.« (Ajša, 26 let)

»Zelo dolgo se sploh nisem ukvarjala s svojim videzom – vse dokler me ni pred šestimi leti prijatelj, ki je fotograf, zaprosil, da bi mu pozirala. Takrat sem spoznala, da sovražim svoje noge. Z obrazom in zgornjim delom telesa nimam težav! Med fotografiranjem sem se počutila krasno, a izpostavljala sem le zgornjo polovico telesa, kot da spodnja sploh ne bi obstajala! Poleg tega doma nikoli nisem želela imeti velikega ogledala, saj ne bi prenesla pogleda na svoje čokate noge. Ko ga je mama nekoč vendarle želela namestiti v kopalnico, sem zagnala skoraj panični vik in krik, ne da bi ji povedala resnico. Razložila si je, da mi ogledala vzbujajo strah zaradi grozljivk in trilerjev, ki jih obožujem. Meni pa so bile največja grozljivka lastne noge!

Prihajam iz Bosne, kjer sem tudi odraščala. V šoli, kamor sem hodila, niso odobravali kril, ker naj bi bila namenjena pohujšljivemu zapeljevanju; jaz pa sem si ves čas predvsem prizadevala, da bi bila čim bolj neopazna. Še danes nikoli ne oblečem krila ali obleke, pa čeprav se včasih zagledam in zaljubim v kakšno z res čudovitim vzorcem, ki bi jo z veseljem kupila – ne pa tudi nosila ... Kot da je to zame prepovedano območje, kot da je to moj tabu. Sem najmlajša od devetih otrok in moje sestre, ki so precej okrogle in ki so bile vzgojene enako kot jaz, nimajo teh težav. Odločila sem se za psihoanalizo. Tako sem zdaj sposobna gojiti ljubezensko razmerje, ne da bi se pretirano obremenjevala s svojimi kompleksi – trenutno imam fanta, in ko vstanem iz najine postelje, ne tečem več kot nora v kopalnico, ker bi mi bilo nerodno, da motri moje noge.«

ODGOVOR

»Zaradi socializacije je Ajša zelo odvisna od mnenja drugih. Grožnjo, da bi jo imela okolica za izzivalno, če bi pokazala noge, je zagotovo občutila kot agresivno, še posebej ker se je s to sodbo srečala že v šoli, ko je bila čustveno seveda še nezrela. S pojmom zapeljevanja in z vsemi prepovedmi, ki se nanj nanašajo, je bila torej soočena že v zelo zgodnjih letih, kar jo je verjetno zmedlo. Ajša svojih nog noče vzljubiti, ker jih povezuje z nespodobnostjo, in tako ji seveda tudi njihova oblika ne more biti pri srcu. Toda s pomočjo psihoanalize, ki pomeni dejansko ukvarjanje s samim seboj, se je zdaj pripravljena pomiriti tudi s spodnjim delom svojega telesa. Od tega sta odvisna tako užitek v partnerskem odnosu, predvsem njeno spolno življenje, kot pozneje tudi veselje do materinstva.«

»Videti sem preveč punčkasto.« (Sabina, 29 let)

»Moj obraz je preveč otroški, da bi me ljudje sploh lahko obravnavali mojim letom primerno. In kot tak seveda ne more odražati mojega značaja, moje osebnosti; v resnici sem veliko zrelejša, resnejša in predvsem ‘glob­lja’. Dvomim pa tudi, da je lahko videz hecne rdečelaske pretirano zapeljiv. Občutek imam, da me ljudje zaradi teh punčkastih potez in tudi zato, ker nisem preveč visoka, sploh ne opazijo. Merim 1, 57 centimetra, in ker sem se pred dvema letoma še malce zredila, lahko realno in samokritično rečem, da nisem ravno klasična lepotica. Moji sestri, ki imata 33 in 36 let, sta veliki in vitki. Tudi večina mojih prijateljic je precej visokih. Nujno bi se morala zaljubiti: ko sem zaljub­ljena, hujšam, saj ne morem več misliti na hrano! Toda to je začarani krog – kako naj se zaljubim, ko pa ne verjamem, da me bo sploh kdo znal videti takšno, kakršna sem v resnici.

Moški z mano ponavadi ravnajo kot z mehko, nežno, ljubko igračko, ki je ne bi radi poškodovali, zato se je rajši niti ne dotak­nejo ... Kadar si obujem čevlje s peto in kakšno bolj resno obleko in se malo naličim, se počutim že nekoliko bolj samozavestno, saj nisem več videti kot majhna deklica, ampak vsaj kot najstnica. Ker pa tudi nisem preveč nadarjena za nakupe – vedno me vse mine, še preden dobro začnem, saj se mi zdi, da mi nič ni prav – mi oblačila, v katerih sem potem videti kolikor toliko dobro, izberejo prijateljice.«

ODGOVOR

Zakaj se Sabina sama sebi vedno zdi kot deklica ali najstnica? Se počuti, kot da ne more uiti vlogi najmlajšega otroka v družini? To je nedvomno vprašanje, na katero si bo morala odgovoriti, če se bo želela sprejeti in sproščeno zaživeti. Saj je zelo zanimivo, da ji po drugi strani ta vloga včasih povsem ustre­za: rada denimo pusti, da jo oblačijo prijateljice – kot bi bila njihova igračka. Morda nikoli ni zares odrasla, ker sta zanjo vedno skrbeli sestri, a ker si to težko prizna oziroma tega še ni ozavestila, se jezi na svoj obraz in velikost ter na druge, ki so tako kratkovidni, da je ne vikajo, ko bi si pa to vendar že zaslužila ... Morala bo pobrskati po svojem otroštvu in najstništvu in si dovoliti, da dozori. In verjetno bo potem njen obraz v ogledalu ‘čudežno’ postal bolj ženski.«

»Pretežka sem.« (Monika, 33 let)

»Že ko sem bila čisto majhna, se je moja življenjska pot zdela začrtana: postala naj bi manekenka, kot moja mama. Ko sem imela deset let, ji je direktor neke agencije naročil: ‘Pošlji mi jo čez osem let, da jo vzamemo.’ Pri 17 letih pa sem se nenadoma zredila. Nič pretiranega, saj sem bila prej zelo suha, a me je zelo prizadelo. Strokov­njak za prehrano mi je zagotovil, da je moj indeks telesne mase še vedno med nižjimi, a sem kljub temu poskušala shujšati. Zaman. Čez kariero vrhunskega modela sem morala narediti križ. Moji starši se s tem niso obremenjevali: želijo namreč, da sem srečna, pa karkoli že počnem. Jaz pa sem se počutila kot poraženka.

Ljudje me pogosto vidijo kot pravo lepotico, meni pa se moja zadnjica in stegna glede na mojo celotno postavo zdijo prav nesorazmerna. Pa tudi moj obraz oziroma moja mimika mi ni preveč všeč. Verjetno se zdi komu smešno, mogoče sem do sebe res prezahtevna, a tako pač dojemam, tako čutim. Razumsko gledano vem, da sem bolj lepa kot ne, toda občutki mi prigovarjajo drugače. Pogosto se zlomim in vprašam: ali mi bodo moje ‘napake’ preprečile, da bi dosegla svoje cilje? Hodim na ure gledališke igre, da bi postala gledališka igralka. Ali bom v življenju uspešna, kot so uspešni moji starši? «

ODGOVOR

»Moniki je bilo sprva namenjeno, da bi postala manekenka, a njeno telo je odločilo drugače. Zadnjica in stegna, ki jih sicer ne mara, so ji omogočili, da lahko opusti to idealno podobo, ki ji je bila vsiljena že v otroštvu. Tako je lahko spoznala, da ni ista oseba kot njena mama. Zdi se, da Moniki lastno telo prigovarja: ‘Nisi se rodila zato, da bi zdaj negibna obstala v podobi maneken­ke ali lepotice, temveč zato, da bi drhtela in se gibala z živim telesom.’ Kar je očitno uvidela tudi Monika, saj si je izbrala poklic igralke. Prihodnosti se še posebej boji zato, ker je skrenila z začrtane poti. Vendar je na dobri poti, da se začne ceniti, saj se precej dobro zaveda izvora svojih težav in svoje resnice.«

»Zaradi asimetričnega obraza sem videti kot Picassova slika.« (Andreja, 34 let)

»Nikoli se nisem počutila lepe. Zakaj je tako, mi je postalo jasno šele pred osmimi leti, ko mi je optik jemal mere za izdelavo očal. Kakšen šok! Spoznala sem, kako nesimetričen je moj obraz, in se zasovražila. Na eni strani so moja usta povešena, oči niso na isti višini ... Videti sem kot Picassova slika. Zdaj se mi vedno vsiljuje takšna podoba o sami sebi. Če zalotim koga, da me dalj časa gleda, sem prepričana, da je opazil moje napake in da se mu zdim skoraj kot pošast. Kadar se ličim v javnosti, naredim to zelo hitro, da me ne more nihče opaziti. Poskušam se ločiti od svojega obraza, se mu izogniti. Pred enim letom sem to povedala najbližjim. Niso me razumeli, zdelo se jim je smešno. Razmišljam, da bi se posvetovala s plastičnim kirurgom. A četudi bo potrdil, kar vidim sama, in tudi če je operacija mogoča, ni rečeno, da se bom zanjo odločila, saj razen najbližjim sploh nikomur nočem priznati, kako se doživljam.«

ODGOVOR

»Picasso je bil tako genialen, da je opozoril na univerzalno asimetričnost naših obrazov in teles. Vsi smo njegovi portreti! Res pa je, da se je podoba lepega obraza v medijih zaradi napredka tehnologije, ki to omogoča, danes oddaljila od resničnih obrazov in postala nadčloveško popolna. In ženske, ki iz dneva v dan gledajo to eno in isto podobo, ki odstopanj skorajda ne dovoli, se niti zavedajo ne, kdaj so se jim v tem smislu oprali možgani. Začnejo verjeti, da je tisto edina sprejemljiva lepota in da njihov obraz teh meril še zdaleč ne more doseči. Andrejini najbližji seveda ne razumejo, v čem je njena težava, saj je ne vidijo tako, kot se sama, ona pa jim kajpada ne verjame! A nevede so ubrali najboljšo pot: ne smemo se osredotočiti na muke človeka, ki trpi, ampak mu moramo pokazati, da stanje ni tako dramatično.

Da bi njen pogled nehal zajedati njene misli, mora dojeti, da njeno dojemanje lastnega obraza ni objektivno, saj v njeni glavi biva veliko prekritični in na žalost nepopustljivi sodnik – to je ona sama. Zatekanje k plastičnemu kirurgu ne bo pomagalo, saj bo na ‘novem obrazu’ našla novo napako. Nikakor ni rešitev to, da popravi svoje (navidezne) pomanjkljivosti, temveč to, da popravi svoje mišljenje, svojo popačeno sliko o resnični lepoti in predvsem svoj način razmišljanja o sami sebi.«

Prevedla Alenka Koželj, priredila Mojca Zemljak
fotografija Shutterstock

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc