So odrasli ljudje brez otrok res srečnejši?

Nekateri trdijo, da so odrasli ljudje brez otrok bolj zdravi in srečni. Preberite si, kaj je o tem napisal Sandi Masnec, učitelj AEQ metode 2. stopnje.

Naj prvo dodam, da ima vsak pravico, da nima otrok, je samski ali kakorkoli drugače. Želje posameznika je potrebno spoštovati. Moji argumenti izhajajo iz AEQ metode in izkušnj s strankami.

Nekatere raziskave naj bi bojda pokazale, da so odrasli ljudje brez otrok srečnejši. Te raziskave bi sam dal v kategorijo raziskav, ki trdijo, da so najbolj srečni ljudje v (skandinavskih) državah, kjer imajo tudi največje število samomorov.

Preberite še:

Da je odrasla oseba brez otrok "nagrajena" s srečo in zdravjem, če krši telesno strukturo, funkcijo telesa in fizikalne zakone (zakon časa), sam ne verjamem.

Po mojem mnenju in izkušnjah gre za večjo odtujitev zavesti od telesa. Te osebe zaradi lastnega otroštva ne čutijo želje po ustvarjanju svoje družine. Za slednje imajo več dobrih razlogov, katerim so bile priča v otroštvu. Te informacije oziroma travme pa so shranjene v nezavednem delu osebe.

So odrasli ljudje brez otrok res srečnejši?

Profimedia

Podzavest osebe, ki je bila v otroštvu fizično, čustveno, spolno zlorabljena, ali je pri opazovanju staršev imela slab zgled, kako se urejajo težave, ima za potrebe preživetja popačene občutke, ki prihajajo iz telesa, preko podzavesti v zavest. Tako lahko denimo nastanejo iluzije in s tem raziskave, da so najbolj srečni ljudje tam, kjer je hkrati največ samomorov, saj ne čutijo slabega, dokler ne čutijo preveč. Podobna je iluzija, da je oseba bolj zdrava, če krši fizikalne zakone in strukturo ter funkcijo telesa.

Po mojih izkušnjah se podzavest teh oseb zaradi potrebe po socialnem stiku prilagodi ali v nekaterih primerih celo izmojstri za stike z živimi bitji, ki ne smejo vrniti čustvenega odziva, kot to sme storiti odrasli človek.

Preko takih primerov lahko vidimo, kako je zavest mojstrica relativnosti. Tudi čas zanjo teče relativno. Za telo pa čas teče vedno realno. To lahko velikokrat vidimo pri kroničnih bolečinah, stanjih in avtoimunih boleznih. Ko telo in zavest človeka govorita drugačno zgodbo. Tako lahko po mojem mnenju tudi dobimo rezultate zgoraj omenjenih raziskav.