Odnosi: ženska ženski volkulja

Ali kar brez rokavičk: psica; če smo vstale z levo nogo, ona pa z bujno pričesko in nasmeškom, ki na ustnicah ne bo zbledel nadaljnjih 24 ur, kot bi se vsa poškropila s trivremenskim taftom. Dobrodošli v novi epizodi bitke med spoloma.

Odnosi: ženska ženski volkulja - Foto: Fotografija Mimi Antolović

Da,

seveda vemo, da je sosedova trava vedno bolj zelena, kaj pa če je ta sosed ženska? Potem ste lahko prepričani, da odtenke zelene menjava še hitreje kot spodnje perilo, da jo ima postriženo na ravno pravšnjo dolžino, da jo veter pozibava, a ne razkuštra, da o čvrstosti njenih češenj raje ne izgubljamo še tistih nekaj nohtov, ki si jih nismo požrle od zavisti. Skratka, huda #? ()/(*. Kako, prosim? Kdaj smo ženske nehale navijati druga za drugo in smo si pod noge začele metati čevlje s polno peto?

Študija primera

Življenje res ni veleblagovnica. No, vsaj ne na čisto običajen dan, ko je tam vse mirno in tiho kot pred dežjem. Potem pridejo tisti dnevi, ki usekajo vsake pol leta, in veleblagovnica se spremeni v pekel z obljubo nebes, torej življenje v malem.

Razprodaje iz navadnih smrtnic delajo herojke ali pač zločinke, pri­pravljene iti čez vse, da se privlečejo do cilja, ki je ravno zaradi 70-odstotnega znižanja vreden vsaj toliko odstotkov več. Kakšna zmaga! Ko po bitki iz vrečk vlečemo zaplenjene dobrine, si nas nihče ne drzne opomniti, da imamo dve številki manjšo nogo, saj ga presekamo z moral-bi-biti-tam-potem-bi-razumel pogledom, na­to teatralno omahnemo med škatle in papirje ter si prižgemo imaginarno cigareto. Dokumentarec National Geographica o ponorelem obnašanju samic lahko kadarkoli zamenjate z youtube posnetkom lova na dizajnerske kose v H & M.

Vse je tam, od srepih pogledov do pihanja in svarilnih zamahov v smeri drugih samic. »Ne pozabi s sabo prinesti krempljev, divje bo! « sem dan pred kolekcijo Matthewa Williamsona sporočila sodelavki. Seveda sva se izkušeni mački s tem le rogali industriji, v kateri sva obe bolj ali manj zaposleni, a vendarle je bilo med najinim zarotniškim hehetom čutiti kanček dvoma in nikjer ne piše, da ne bi za nama ostal oblak pavjega perja (osrednja tema MW za H & M), če bi obe zagrabili isto usnjeno jakno. Mimogrede, jaz svojo imam, izvedla sem blitzkrieg v maniri prišla, zagledala, kupila. Precej prepričana sem, da pri tem nisem poškodovala nobenega drugega živega ali neživega (beri: preostalih oblek) bitja, kljub temu je bila gospa, ki se je pogumno žrtvovala za hčer, precej nezaupljiva do mojega odgovora na vprašanje, katero številko sem vzela; morda so jo zmedli nohti, dvakrat premazani s Chanelovim lakom Cherry 441, in smo znova pri češnjah . .

Kam je izginilo sestrstvo?

Posebne priložnosti, kar znižan pajac Stelle McCartney zagotovo je, iz nas privabijo enkratne vzorce obnašanja, a kaj ko nas prepričujejo, da mora biti vsak dan nekaj posebnega, če ne, bo izgubljen. Čeprav so bile naše prednice zaprisežene nabiralke, smo v zadnjih nekaj letih zagotovo postale lovke: dovolj pripogibanja, dajte nam sulico in stopite korak vstran! Tako dobro nam gre, kot da bi nas s tisočletji nabiralništva le urili za ta Nikita trenutek.

Lepše polovice? Pah, pozabite na polovičke, hočemo celoto, in to takoj. Moj prvi šef je bil moški, drugi prav tako, a zavrtite nekaj let naprej in skoraj vsi delodajalci so ženskega spola. Da, med njimi so tudi #? ()/(*. Namesto da bi pokazala kolektivno veselje, da smo moške zrinile neznano kam, me vse skupaj frustrira: če lahko one, moram tudi jaz. Moram, ne, morala bi že včeraj.

Če tam zunaj res še vlada moški, potem me živimo v paralelnem kraljestvu žensk. Za koga pa se tlačimo v hlače z visokim pasom, hodimo na gyro-karkoli že, delamo nadure ob koncu tedna, vmes pa imamo še otroke, moža in kosilo, ne da bi si ob tem uničile manikiro? Kdo za vraga nam je predpisal tak urnik? Druge drugi, seveda. Nič čudnega, da se nas moški prego­vorno bojijo in nam okoli vratu zavezujejo svoja superman ogrinjala, umikajo se.

Do žensk smo bolj neprizanesljive ravno zato, ker od njih toliko več pričakujemo, no, točno toliko kot od sebe. Na obvezno in dodatno opremo svojega spola se spoznamo toliko kot moški na avtomobilsko, vemo, od kod je prišla, koliko je stala in v kakšen stanju je. Tako ime­novani Girl Power, ki je razsajal v sredini devetdesetih in je temeljil na pravilu ‘vse za eno, ena za vse’, zveni tako zastarelo kot katerikoli komad Spice Girls. Nič čudnega, da jim vrnitev na sceno ni uspela, ko pa nihče več ne potrebuje mušketirjev. Danes moraš biti (vsaj) tri v enem. Adijo, skupina, pozdravljena, solo kariera.

Venera na Venero

Victoria Beckham je frikica iz mikrovalovne. Angelini Jolie bi nekdo moral pregledati be­tico, dvakrat. Edina oblina na Keiri Knightley je njena šobica. Kate Winslet je itak kmetica. Živimo v časih, ki legitimirajo takšno blebetanje, rumeni mediji, blogi in forumi razburkajo našo negotovost in nas spodbujajo, da se jim brez zavor pridružimo. Je to novi Girl Power? Nimate mnenja o včerajšnjih kavbojkah Katie Holmes, sram naj vas bo. Nihče nas ne bo obsodil, če bomo najnovejšo zvezdnico vlačile po zobeh kot žvečilni gumi, to je njen iniciacijski obred, in enako velja za ta novo v službi, v družbi, na telovadbi, še na blagajni v supermarketu.

Opazke nas delajo močnejše. Preveč ambiciozna, premalo samozavestna, klepetulja, siva miška, zapeta, s preglobokim dekoltejem – vedno je nekaj, kar nam ni po godu, in to ni opravljanje, ker tega pa res ne počnemo. Kdaj smo se nazadnje tako spravile nad tipe ali celo oni nad nas? Bilo bi vendar tako nekorektno, takoj bi se vmešali resni mediji in bi s prstom kazali na primer zastarelega šovinizma. Venere se v novem tisočletju pač ne sme napadati z Marsa. Zakaj se drugače popolnoma normalne ženske počutimo kot razmočena drobtina, če v naše vidno polje zakoraka konkurenca? Prastrah, da nas bo nekega tragičnega dne neizogibno zamenjala nova in izboljšana verzija, mlajša, bolj suha in, vrag naj jo vzame, bolj nadarjena. Prišla bo in vrgla tako dolgo senco, da se naše trofeje nikdar več ne bodo zableščale. Res ne slišimo, kako patetično zveni bevskanje ogroženih? Stefano Pilati je imel zelo prav, ko je za letošnje Yves Saint Laurent poletje predpisal sandale, ki spominjajo na kletke.

Draga #? ()/(*

Kdo nas je naščuval drugo proti drugi? Morda še vedno moški, ki nas z veliko podporo medij­ske industrije prepričuje, da smo same samcate na tem babjem svetu, da za vsakim vogalom na nas preži krasotica, ki nam je pripravljena speljati življenje, ki ga sicer resda ne živimo, a se trudimo, da bi druge prepričale, da ga. Zavist iz nas dela potrošnice, samo poskusite dati ljubosumni ženski v roke kreditno kartico …

A zaradi tega, kolegice volkulje, ne bomo imele nič lepšega kožuha. Zgodnje feministke so v trenutkih slabosti zagotovo rekle kakšno čez fufico z bodečimi bradavičkami, prav tako nihče ne pravi, da si moramo znova poiskati skupnega sovražnika, čeprav je res, da lahko vsaj priznamo, da moški še obstajajo, in to ne le v obliki trofej, ki jih namesto sredinca kažemo drugim ženskam. Ob pogledu na kilometrske noge supermodela Darie Werbowy bomo še vedno kdaj občudujoče zavzdihnile Sovražim jo! , kot bomo tudi najboljši prijateljici zaradi njenih veličastnih češenj kdaj ponosno rekle #? ()/(*.

Dajmo torej le malo več ljubezni v ta ljubim-sovražim odnos. Konec koncev lahko le #? ()/(* prepozna drugo #? ()/(*.

Urša Jerkič

Fotografija Mimi Antolović

ELLE julij 2009

Najbolj brano