Odnosi - koliko truda je dovolj?

Ves čas poslušamo, da se je za odnos treba truditi. Toda koliko? Ali obstaja točka, ko bi bilo preprosto bolje vreči puško v koruzo?

Odnosi - koliko truda je dovolj?

Nedeljsko kosilo pri Tini in Mateju me je sprav­ljalo v slabo voljo. Skupaj sta bila komaj pet mesecev, pa sta bila že živo poosebljenje skladnosti.

Matej je možato rezal zrezke, medtem ko je Tina pripravljala caipirinhe. Pripovedovala sta ne preveč zanimivo anekdoto o Matejevem psičku in nekem tekaču, pri tem pa dejansko istočasno tolkla: Matej s kladivom po zrezkih, Tina s tolkačem po limeti. Nekaj trenutkov za tem, ko se je pes pognal proti zrezkom, sta zavpila: »Beni, dol!« Seveda v en glas. Medtem sem se jaz počutila kot nekakšno tretje kolo.

Peter, s katerim sva bila skupaj že 10 mesecev, se je namreč odločil, da bo raje, kot da bi klepetal z mojima prijateljema, doma gledal tekmo. »Samo dva dni na teden sem prost,« je rekel, ko sem ga poskušala prepričati, naj gre z mano, »ne nameravam ju zapraviti za poslušanje zgodb o Matejevem bedastem psu.«

Tini in Mateju sem njuno lahkotno 'poparčkanost' zavidala. Petra obožujem, a midva dejansko nimava nič skupnega. Nimava skupnih interesov (moji: branje, restavracije, kino; in njegovi: šport, lokali, televizija). Dopust rada preživim na soncu, medtem ko on sploh ne mara hoditi na dopust, rada se pogovarjam o ljudeh in občutkih, on se sploh noče pogovarjati. Ker je pri svoji odločitvi, da ne bo počel ničesar, česar noče početi, povsem brezkompromisen (»Zakaj bi ženske vedno rade nekam šle? Kaj je narobe s 'tukaj'?«), je najino druženje bolj ali manj omejeno na zofo. Jaz na njej berem knjigo, on gleda televizijo.

Po kosilu, ko je Matej svojega slinastega psa odpeljal v park, sem jaz Tino zasula s skrbmi in pomisleki glede mojega odnosa s Petrom. Že pred časom sem se nehala truditi, da bi počela stvari, ki jih rad počne on, da bi tako ustvarila skupno vez. Ni se mi zdelo smiselno, da bi se tega lotila znova. »Ampak jaz se trudim za najin odnos z Matejem,« je rekla Tina, očitno zato, da bi me potolažila. Zaupala mi je, da upošteva nekatere nasvete iz revij in dela vaje, ki pomagajo izboljšati komunikacijo. Priznala je, da se je težko sprijaznila z njegovo neambicioznostjo in s pomanjkanjem zanimanja za njeno delo. Njegov otročji smisel za humor je ni nikoli nasmejal in njegovi prijatelji, včasih pa tudi on, so se ji zdeli dolgočasni. »Ampak, takšni so odnosi v resnici. Če ti nekaj veliko pomeni, se moraš za to truditi,« je rekla.

Vem, da me je hotela potolažiti, češ da se moram za odnos s Petrom le bolj truditi, a mislim, da bi mi bilo ljubše, če bi me pustila v prepričanju o popolni harmoniji med njima z Matejem. Poznam vse tiste klišeje in reke o razmerjih: odnosi zahtevajo kompromise, nihče ni popoln, medeni tedni se enkrat končajo … Slišala sem že, da ohranjanje odnosa zahteva nič manj kot kombinacijo gorečnosti iz knjig za samopomoč, terapij za pare in trdega dela, vprašanje, ki se mi pri tem poraja, pa je: koliko dela?! Ali res lahko vsaka stvar deluje, če le vanjo vložiš dovolj truda? Pa tudi če lahko, ali je to sploh smiselno?

Zastrašujoče je, da je prav ta smiselnost marsikomu povsem iz konteksta. Nekje na poti je delovna etika odrinila romantične predstave s prestola temeljnega načela naših odnosov. Zdi se, da status para cenimo bolj od očitno zdaj že trivialnega vprašanja o tem, ali nam je oseba, s katero smo, resnično všeč. Kot družba smo usmerjeni k ideji o stabilnih razmerjih. Kadar odnos ne uspe, imajo ljudje občutek, da njim ni uspelo. Rezultat je torej vztrajanje v odnosu za vsako ceno.
Vendar vztrajanje v odnosu sploh ne zveni kot nekaj zabavnega. Pravzaprav se mi, po najinem pogovoru, ni zdel zabaven niti odnos Tine in Mateja. Kot je nekoč nekdo zapisal: Ljubezen ni to, da najdeš nekoga, s komer boš živel, ampak nekoga, brez kogar ti ni živeti. In ta stavek zagotovo ni govoril o Tini in Mateju. V odnosu bi morala ves čas goreti tista iskra, zaradi katere se je sploh razplamtel, da bi se bilo še vedno vredno truditi zanj. Zdi se, da vsi pozabljamo, zakaj se sploh trudimo. Ljubezen morda res ni nekaj preprostega, toda če v njej niti ne uživamo, kje je potem smisel?

Osem mesecev po tistem kosilu, ko je moj odnos s Petrom še vedno jadral dalje brez kakršnihkoli kazalnikov, da bo med nama kdaj zavladala skladnost, sem nekje zasledila mnenje britanske klinične psihologinje Linde Blair, ki pravi, da več kot vložiš truda v nekaj, pa naj bo to kariera, telesna pripravljenost, ali odnos, večji pomen ta stvar pridobiva. Ko v nekaj vložiš toliko energije, ne obupaš do zadnjega. In tako se hitro znajdeš v situaciji, ko v odnosu rajši, kot da bi začel znova, vztrajaš do onemoglosti. In ko je tvoje življenje že tako zelo prepleteno z življenjem nekoga drugega, kdo ima sploh še čas in voljo, da bi vse to odvozlal in spletel na novo? Kako torej vemo, v katero smer nas bo nagnilo? Koliko slabih dni sestavlja težko obdobje in koliko težkih obdobij pomeni problem in koliko problemov mora biti, da se rešimo muk in potegnemo črto čez odnos?

Prepoznati je treba, kdaj so razlike preprosto prevelike, kdaj bi morali za to, da bi odnos uspel, preveč spremeniti samega sebe. Razmerja običajno delujejo, če imata dva podobne vrednote, če sta rada v družbi drug drugega in če sta drug z drugim, tako čustveno kot telesno, sproščena. Torej je zdravo, da se kot par ukvarjaš z nekaterimi vprašanji, kot so način komunikacije, s katerimi prijatelji se bosta družila, ali se bosta poročila ali pa za leto dni pobegnila v Južno Ameriko. Značaj osebe, njegove vrednote, pogled na svet … to pa naj ostane sveto. Za odnos naj se človek torej ne bi spreminjal v jedru in naj tega ne bi zahteval od svojega partnerja (to bi bilo skrajno neljubeče).

Eno leto po tistem kosilu, ko sem Tini pomagala pri selitvi v njeno novo stanovanje, sem jo vprašala, zakaj se je odločila, da konča z Matejem. Kaj je bila tista kaplja čez rob. Je spoznala drugega? Odgovorila mi je, da ne, da se je le zatreskala v sodelavca, s katerim tako ali tako ne bo nikoli nič (bil je poročen). Ampak tako je spoznala, kaj pogreša v odnosu z Matejem: lahkotnost. S tem človekom se je smejala, šalila, preprosto sta se ujela. Rada sta bila v družbi drug drugega, ne da bi se jima bilo treba za to truditi.

Nekaterih neotipljivih stvari, kot je umetniški navdih ali ljubezen, ne moremo doseči tako sistematično kot na primer trebušne mišice ali doktorat iz renesančnih študij. Pomislim na vse tiste priročnike, ki bodoče pisatelje učijo, kako naj oblikujejo svoja mojstrska dela. Če si pripravljen vložiti dovolj truda, nas prepričujejo 'guruji', lahko napišeš pravo knjižno uspešnico. Seveda jo lahko, a le če trdo delo spremlja navdih ali nadarjenost ali kakorkoli že imenujemo tisto skrivno sestavino. Trud je seveda nujen, a brez te sestavine je ves trud na svetu zaman. In zakaj bi se človek trudil ohranjati odnos, če ni v njem z nekom, ki mu iz povsem nerazložljivih razlogov lahko stopi srce?

Dojela sem torej, da uspeh odnosa ni v tem, da se zanj trdo trudimo. Ves trud na svetu ne more ustvariti čarovnije, kakršna je ljubezen. Minilo je leto dni in midva s Petrom še vedno nimava nič skupnega. Zadnje čase opažam, da sta neusklajena celo najina bioritma: jaz ob knjigi zaspim ob devetih in vstanem zgodaj, medtem ko on do polnoči gleda televizijo, se do štirih premetava in se (ob koncih tedna) zbudi šele opoldne. Kar na najino ljubezensko življenje seveda ne deluje blagodejno. Toda spoznala sem, da mi je v resnici vseeno. Vsak dan me spravi v smeh. Občudujem ga, spoštujem ga in mu zaupam. Ugotovila sem, da imava vsaj en skupni temelj: rada sva v družbi drug drugega. Najin odnos nedvomno ni brez težav in jaz se trudim, da se razvija (on niti ne toliko), v njegovem jedru pa je želja, da sva skupaj, in za to se nama sploh ni treba posebno truditi.

Prevedla in priredila Živa Deu,
fotografija Shutterstock.com

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri