Iz revije: Kaj storiti, ko se znajdemo v ljubezenskem odnosu, ki ima že od začetka določen rok trajanja?

Odkar pomnim, so moje zatočišče zmeraj bile knjige; prav zares, eden izmed mojih prvih spominov je občutek veselja, ko mi je mami rekla, da je ponovno prišel čas, da stare knjige zamenjava za nove. Kot deklica sem segala po fantazijskih knjigah, takšnih, kjer je kljub vsem oviram zlo bilo vedno premagano; v njih sem odkrila moč prijateljstva in družine, ki ni nujno ta, v kateri si rojen, temveč ta, ki si jo ustvariš, rdeča nit pa je vedno bila ljubezen. Zato tudi ni tako nenavadno, da starejša ko sem bila, bolj me je začela zanimati tudi drugačna veja ljubezni. Ko sem prvič odkrila romane pisateljice Jane Austen, se mi je odprl nov svet, in ta prvič ni temeljil na izmišljenih svetovih magičnih šol, temveč na občutku, ki sem ga kot najstnica komaj začela iskreno spoznavati – romantični ljubezni. Zaradi Emme, Prevzetnosti in pristranosti ter Razsodnosti in rahločutnosti sem dobila predstavo, da obstaja samo en način iskrene ljubezni – takšna, ki traja vekomaj. Pa vendar me je v mojih devetindvajsetih letih življenje vedno znova opomnilo, da se vsaka zgodba žal ne konča z "in živela sta srečno do konca svojih dni".

Ampak kaj storiti, ko najdeš osebo, s katero si lahko predstavljaš ta pravljični konec, vendar vama zaradi spleta okoliščin, razdalje in drugačnih pogledov na svet življenje tega konca ne dopušča? Ali naj takšen odnos nadaljujemo, četudi se zavedamo, da ima rok trajanja?

Preberite še:

• Poceni sadje, a polno antioksidantov, ki ga po mnenju strokovnjaka morate vnesti v jedilnik: Zmanjšuje glukozo v krvi, izboljšuje spomin in vpliva na zdravje prebavil
• 5 znamenj zodiaka bo tekom septembra obogatelo: Ta mesec bodo doživeli resne finančne spremembe!

Na prste ene roke lahko preštejem, kolikokrat sem bila dejansko zaljubljena, in iskreno rečem, da se niti ena izmed mojih 'velikih' ljubezni ni končala vsaj približno tako, kot se je zgodba Elizabeth Bennet in gospoda Darcyja (četudi se je kakšna začela na podoben način). Zdi se mi, da sem pri tem največji problem kar jaz sama, saj se ljudem težko odprem in se mi le redko zgodi, da si pustim tako ekscesno čutiti, da izklopim razum in se prepustim čustvom, še zlasti če nisem prepričana o razpletu odvijajoče se zgodbe. Morda ravno zato nezavedno iščem odnose, za katere mislim, da imajo zaključek tam nekje v bližnji prihodnosti – toda ali to, da se zavedam konca, pomeni, da zgodbe ne bi smela izživeti v najbolj pompoznem stilu? Zadnjih nekaj mesecev je moja trenutna realnost ravno ena izmed takšnih zgodb in iz nje poskušam potegniti smisel – med sabo močno tekmujejo razum in čustva in ravno, ko mislim, da bo ena stran zmagala, druga pospeši in jo prehiti. Pišem sezname za in proti, poslušam glasbo, ki bi mi dala misliti, gledam filme, v katerih se glavna junakinja sooča s podobnimi težavami kot jaz, a vendar jasnega odgovora še zmeraj nimam. Res je, da mi je on že nekajkrat zastavil vprašanje "Kaj bova pa zdaj?", vendar nanj ne zmorem odgovoriti iskreno. Iščem najmanj obvezujoče odgovore, takšne, ki se berejo odprto, in takšne, v katerih izpadem zelo lahkotno, medtem ko si želim reči: "Vse, kar vem, je, da bi me iskreno žalostilo, če bi se ta odnos zaključil na tej točki." Jasno mi je, da je ta zgodba že od začetka obsojena na propad, že čez nekaj mesecev naju bo ločevalo več tisoče kilometrov in vem, da bom žalostna, ko se bo dejansko zaključila, vendar si ne želim predčasno zaključiti nečesa, čemur se še ni uspelo izživeti.

Morda je ta gotov konec zares nekakšna varovalna mreža – nič me ne more toliko prizadeti, če se konca zavedam, hkrati pa mi tudi dovoljuje, da si pustim čutiti in početi stvari, ki si jih drugače ne bi.

Najboljša stvar pa se mi zdi tole: ko pride čas za slovo, se bova lahko poslovila brez krivde in obtoževanj, kvečjemu samo s čudovitimi spomini na neko poletje, ko sva si dovolila imeti nekoga rada, ne da bi si ga lastila do konca življenja. Zakaj toliko ljudi meni, da je le 'za vedno' pogoj in edino merilo uspešnosti razmerja, ko pa je velika večina razmerij pravzaprav končnih. Če bi se spuščali le v razmerja, ki naj bi trajala večno, bi imeli le eno, če sploh. Zamudili bi toliko ljubezni in, paradoksalno, če se ne bi naučili potrebnih lekcij iz vseh končnih razmerij, kako bi lahko tista, ki naj bi trajala vekomaj, sploh zares bila funkcionalna. Ljubezen je redkokdaj enostavna ali linearna, pogosto je polna kontradikcij in nejasnosti. Pomembno je, da se vprašamo, kaj nam ta odnos pomeni in kaj želimo od njega pridobiti. Čeprav se zdi, da ima omejen rok trajanja, to ne pomeni, da ni vreden naše pozornosti in čustev. Odnos, ki se konča, ni nujno neuspešen – lahko je vir pomembnih lekcij, lepih spominov in osebne rasti. Če se ga odločimo nadaljevati, se moramo osredotočiti na sedanjost in izkoristiti vsak trenutek, ki ga imamo z osebo, ki nam je draga. Pustimo si čutiti in biti ranljivi, tudi če to pomeni, da se bomo na koncu soočili z bolečino. Čustvena odprtost in sposobnost, da ljubimo brez zadržkov, sta dragoceni lastnosti, ki lahko obogatita naše življenje. Sama vem, da četudi se zavedam, kako se bo ta zgodba končala, sem že zdaj bogatejša za izkušnjo in učenje, ki mi ga prinaša. Ljubezen je ena izmed najmočnejših in najlepših izkušenj v življenju, in četudi ni vedno večna, je vedno vredna.

Novo na Metroplay: "Po srcu sem rokerica." - Nina Strnad | Elle podkast