Ljubosumje čutimo vsi, je naše legitimno čustvo, ki nam sporoča, da smo globoko v sebi prestrašeni (glede odnosa s partnerjem, predvsem pa glede sebe) in je v primeru, ko ustvari nevidne meje zdravega odnosa, v katerem ni nikomur od naju vseeno, koristno.
In če velja, da je temelj ljubosumja strah, potem bi lahko rekli, da je ljubosumje derivat strahu.
Partner s svojim dejanjem, besedami ali mislimi nekaj naredi, kar v naši glavi sproži čustveni odziv – ljubosumje.
Lahko pa ne naredi ničesar, pa vendar čutimo ljubosumje, kar največkrat izvira iz naših otroških dni, slabih izkušenj ali travm, iz katerih izvirajo nezaupanje, sumničavost in strah.
Kaj je pravzaprav podlaga ljubosumja?
Globoko v sebi ljubosumje govori o nas samih, če mu le znamo dovolj prisluhniti. Ob simpatični moževi sodelavki žensko postane strah za zakon, partnerski odnos, predvsem pa zase. Kajti če se uresniči najbolj katastrofalna misel, to je, da simpatična moževa sodelavka lahko razdre najino zvezo, ostanem sama. Izgubim partnerja, podre se vse, kar sva zgradila, jaz pa ostanem sama, prestrašena in nezaupljiva do moških.
Zato je v tem primeru ljubosumje čustvo, ki prek strahu postavlja meje med intimnim odnosom in zunanjim svetom. Hkrati ta podtalni strah in ljubosumje govorita o lastni manjvrednosti, nevrednosti. Sem manj zapeljiva kot moževa sodelavka? Kakšne adute ima, da se mu je tako prikupila? Pa tako lepo postavo ima in tisti njeni dolgi lasje in nasmeh. Jaz pa sem majhna, debelušna, nobeno krilo mi ne pristaja, moji lasje so tanki, kratki, moj nasmeh nezapeljiv.
Zavedanje o lastni manjvrednosti poveča strah, naštete misli in vprašanja o sebi pa še bolj podžgejo ljubosumje.
Ravnanje z ljubosumjem je prava umetnost.
Zlasti v partnerskem odnosu. Navadno ga druga oseba razume kot napad, kritiko, odziv se ji lahko zdi pretiran. Mož meni, da žena pretirava, v sebi čuti, da ji mora dokazati nasprotno, da jo pomiri. Ne razume njene sumničavosti, na živce mu gredo njeni očitki. Če partnerja iskren pogovor načneta s strahom, ki tiči pod ljubosumjem, pa se lahko konec pogovora razplete popolnoma drugače, kot bi se sicer.
Mož mora poskušati razumeti ženin strah, se postaviti v njeno kožo in ji pomagati, da se ob lepi sodelavki ne bo počutila ogrožene in manjvredne. Potrebuje dejanja, besede, da je lepa, zanj najpomembnejša, in da sodelavka z ničimer ne more ogroziti njunega odnosa. Več bosta govorila o strahu, dlje in globlje bosta lahko prišla.
Vendar v pomanjkanju čustvene inteligentnosti ljubosumje velikokrat rodi nasilje, izsiljevanje, grožnje, maščevanje, odnos se sprevrže v vlogo nasilneža in žrtve, ki mora nasilnežu dokazovati, da se nič ne dogaja, a dokazati ne more nikoli, kajti sum na drugi strani vedno ostaja. V tem primeru, če gre na primer za moža alkoholika, ki je povrhu še bolezensko ljubosumen, so stvari globlje in izvirajo iz otroštva, navadno iz družinskih odnosov, ki so bili prežeti s strahom in nezaupanjem. Ljubosumje tako govori o nevrednosti in prestrašenosti nasilneža in alkoholika, ne o nevrednosti njegove žene, otrok, žrtev nasilja in ljubosumja.
Ljubosumje vs. zavist!
Ljubosumje moramo ločiti od zavisti.
Prvo se nanaša na ljudi in odnose, na nematerialno stvarnost, drugo pa na materialne dobrine.
Ljubosumni smo na primer na moževo lepo in zapeljivo sodelavko, ki z njim zelo rada spije jutranjo kavo, zavidamo pa sosedu, ki si je pravkar kupil nov avto, napredoval v službi ali odpotoval na eksotično potovanje.
Ljubosumje je za odnose bolj pogubno, je intenzivnejše čustvo in traja dalj časa kot zavist. Je bolj bridko čustvo, zavist pa je bolj pekoča.
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc