Njegova prva ženska

Mamma! ! !

Mogoče je razlog mojega zanimanja za njihove mame ta, da sem nekaj časa preživela v Italiji. Najbolj razširjena podvrsta italijanskih moških je seveda mammone ali mamin sinček. Tej veliki nacionalni stranki se je vsaj tako težko izogniti, kot je težko parirati svetniški italijanski mamici. A če se že bom približala idealu, ga ne bom več zanimala kot ženska, ker … bom postala njegova druga mama. In ker nihče ne potrebuje dveh mam, si bo Peter Pan našel ljubico, ki mu ne bo likala srajc, jaz pa se bom, opremljena z rdečo šminko, potolažila s pravim moškim, za katerega mi ne bo treba skrbeti.

Stara sem 30 let plus 5, na moji roki ni prstana, nimam otrok in drugih obvez, zato pa je moj vzorec moških po sili razmer dovolj velik, da me tema zanima. Izkušnje so me naučile, da mi več od tega, kako dolg nos (ali palec) ima, kakšen avto vozi, kaj je po poklicu, s katero roko piše in kaj je po horoskopu, pove o njem njegova mama. Tako ga, takoj ko ga spoznam, vprašam: »Bi mi prosim predstavil svojo mamo? « On pa je bil prepričan, da me najbolj zanima njegov bančni račun . .

Ključ

Kakor koli – svoje moške sem (ne glede na nacionalno pripad­nost) zares spoznala šele, ko sem spoznala njihove mame. Prav mama je tista, ki v 'fantka', ki ob meni na kavču kot v transu gleda hokejsko tekmo, vsadi čustvene vrednote. Vsak pristop, ki ga ubere, v skoraj moškemu pusti sledi za vse življenje. Francoski psihoanalitik Alain Bracconier v knjigi Mame in sinovi opisuje pet poglavitnih tipov mam, ki oblikujejo pet poglavitnih tipov moških.

Moj sogovornik, psihoterapevt in direktor Slovenskega inštituta za psihoterapijo Lan Pečjak, opozarja, da gre za popularno psihologijo, ki rada predalčka, obenem pa priznava, da v grobem drži. V vsaki ženski bivajo različni tipi mam, od katerih se močneje izrazi en sam glede na njeno osebnost, osebno zgodovino in vlogo partnerja. Da bi fantek zrasel v pravega moškega, v to zlajnano nostalgično besedno zvezo, mora ponotranjiti žensko, ki spoštuje sebe in življenje. Ali kot je zapisal George Gilder:

»Ženske so navsezadnje kultivirale moškega.«

Prvi stik

Iz oči v oči v fotelju (in ne na kavču) pri Lanu. Prosim ga, naj se razgovori na 'mojo' temo. To bo samo prvi v seriji najinih člankov za Elle. »V najzgodnejši fazi je mama najpomembnejša, a mama je lahko kdor koli. Reciva ji primarni objekt, saj gre le za to, da zna primarni objekt zelo dobro resonirati s tabo. Ko si dojenček, z zunanjim svetom komuniciraš zgolj s čustvi. Na tej stop­nji razvoja je najbolj pomemben občutek varnosti in sprejetosti. Na začetku je telesni dotik bistven. Če ga ni, se v otroku naseli smrten strah – dojenček namreč nima vedenja o prihodnosti in zanj ni preteklosti, je samo tukaj in zdaj. Zanimivo je, da mame dostikrat začutijo, kaj otrok potrebuje, še preden ji to sporoči. To je resonanca, « začne svoje razmišljanje Lan.

Vrata v svet

»Druga slika, ki jo v razvoju opazimo, pa je odnos med mamo in očetom. Že po šestem mesecu otrok zelo dobro čuti, kaj je med staršema: je odnos poln, je vez ali je ni, je napeto, sproščeno … in se odziva na to energijo. Pri tretjem letu starosti pa se otrok začne zavedati, da je samostojno bitje, jaz sem jaz, ti si ti, in takrat postane zelo pomemben oče. Oče predstavlja vrata v svet. Oče je zdaj odločilen pri tem, kako se bo nadalje vzpostavil odnos med mamo in sinom.« In pozneje med njegovim sinom in drugimi ženskami, dodam, čeprav še nisva tam.

»Na začetku je središče sveta mama, a hitro postane pomembna ne le primarna, temveč tudi sekundarna socializacija. Mama ima predvsem simbolno vrednost, je ženski del anime. Če smo se socializirali pod močnim okriljem mame, kar pomeni, da je bil oče šibek, smo bili kot nekakšen njen satelit in smo jo poskušali na vse načine zadovoljiti. Če je mama preveč skrbna, oče pa odsoten, ima otrok veliko odgovornost – ve, da mora za njeno ljubezen narediti to in to. Tako izgublja sebe in se hitro navadi razmišljati tako, kot se od njega pričakuje.«

Nesebična sebičnost

»V vsakem partnerskem odnosu sčasoma začetni učinek zaljubljenosti popusti. Odnos se lahko razvije v zelo simbiotičnega, odvisniškega . . Takrat lahko pride strah pred izgubo in vprašanje, kaj moram narediti, da osebo ob sebi zadovoljim. Druga dinamika pa je beg v delo, v družbo drugih žensk ali v alkohol, kot je v Sloveniji pogosto. To se zgodi, ker nam v najzgodnejšem obdobju ni bilo omogočeno, da bi zadržali svoj položaj. Preveč skrbna in celo vsiljiva mama zatre naše impulze. Partnerski odnos na začetku dojemamo kot sklenjene roke, midva sva eno v dobrem in slabem, za vedno, kar je problem – ker družba ni idealna, tudi odnosi niso. Sva jaz in ti, tukaj nekje vmes pa je odnos.

Ko nastopi strah pred izgubo, gre moški, o katerem govoriva, v celoti v ta 'pisker'. Zapusti svoje mesto in streže tistemu, kar naj bi odnos bil. Ženska naenkrat občuti, da na drugi strani ni več moškega – je le nekaj vmes, kar zavzame ogromno prostora in tako ne more več svobodno soustvarjati odnosa. Moški izgubi svojo vlogo, posledica tega pa je, da tako na eni kot na drugi strani izgine seksualnost. Ženska se počuti kot moja mama, jaz, ki sem na sredini, pa prav tako ne morem razviti seksualnosti.

Če sem doma copata, bom potrditev svoje seksualnosti iskal drugje. Takrat je pomembno, da vsak gleda z vidika, kje sem pa jaz zdaj v odnosu. Partnerski odnos, ki dobro deluje, je zelo sebična stvar. Seks postane dober takrat, ko partnerja poskrbita tudi zase.«

Stara sporočila

Me ženske pa imamo v sebi to staro sporočilo še od prababic, da se je v odnosu z moškim treba žrtvovati, rečem. »Tudi moški ga imamo. Dogaja se, da si iščemo intimne zveze izven odnosa, saj vsi moramo izživeti lastno seksualnost. Seksualnost je naša moška oziroma ženska energija – vitalnost. In če se vrnem na skrb. Partner ne sme biti projekt, tudi otrok ne sme biti, a ženske to žal pogosto počnejo. Takoj je preveč energije usmerjene k partnerju, fokus je tam.

Takrat se je treba ustaviti in se vprašati, kaj je tisto, kar si želim jaz. Ko za nekoga skrbimo, se naš ego napolni kot balonček. V tem se počutimo izpolnjeni, a nismo samo to, to ni naša edina realnost.« Zase vem, da to počnem, se pa ne počutim dobro, kadar sem 'pridna in dobra'. Hitro se razpasem, postanem oblastna in na koncu nezadovoljna.

»Tu prideš v nezavedno bitko z njegovo mamo, ki je vedno naredila vse za svojega sina, « nadaljuje Lan. »Njemu gre to na nezavednem nivoju zagotovo na živce, mu pa predstavlja varnost. Moški, ki so jih mame razvajale, so ponavadi zelo spretni z ženskami, dobro nastavijo situacijo, v katero se ženska ujame. Vendar tako vajini identiteti hitro izgineta.«

Zakaj ne shodiva?

»Ko se otrok uči hoditi, je pomembno, da pade tudi na rit. Pomembno je, da se zaveda, da je nekdo ob njem, a ne zato, da ga pobira in lovi, temveč zato, da ga spodbuja. Če ta sistem v otroštvu ni deloval, pomeni, da se nismo naučili zares hoditi. Nezavedno bomo vedno iskali nekoga, ki nas bo pobiral. Tisti, ki nas pobira, pa nas ima v resnici pod nadzorom. Moški, ki dopusti, da mama naredi vse zanj, je revček, ki ji ves čas sporoča, kako zelo jo potrebuje.

A tako njegova seksualnost ne more biti živa, da pa jo ti kot ženska dobiš od njega, začneš delati zanj.« Moj nekdanji pa je z mamo na primer popolnoma prekinil odnos zaradi njene hlad­nosti in stalnega kritiziranja, vsaj tako mi je rekel. »Ta hlad­nost ima lahko velikokrat za posledico to, da moški potem v odnosu z žensko ne pokaže nobene odgovornosti. Stik je lahko seksualen, nekako vse 'štima', a v vsakem trenutku te tak moški lahko odreže zaradi nečesa, kar je njemu bolj pomembno. Ni resonance, ni pravega občutka, velikokrat je zadaj strah, da bom požrt, da bom izginil. Če ti bom šel naproti, bom izgubljen. To lahko pride tako od pasivne kot od oblastne mame.«

Slovenska mama

Kakšna je slovenska mama? »To je zanimivo vprašanje, ker se je v kratkem času pri nas spremenilo ogromno stvari. Prej, v socialistično komunističnem sistemu, je bila identiteta moških potisnjena v ozadje, saj je vedno obstajal nekdo večji in močnejši – sistem, v katerem smo živeli. Ni bilo poudarka na individualnosti in tudi mame ga niso dajale.

V Sloveniji imamo ogromno trinadstrop­nih hiš, ki so bile zgrajene zato, da bi otroci ostali doma. To nakazuje, da pri nas otroci še vedno nimajo iskrene podpore pri osamosvajanju, pri odprtem ločevanju v smislu: pojdi v svet, uči se na lastnih napakah, osamosvoji se.

Slovenske mame izhajajo iz sistema, zgrajenega na strahu, strah pa ustvarja strah, pasivnost in pasivno agresivnost. Zato so premalo žive v odnosu do sinov, preveč so zaskrbljene, in to je težka popotnica. Na drugi strani so bili očetje bolj medli in velika garaža ponavadi ne pomeni ustvarjalnosti, temveč prostor za hladilniček. V garažah so očetje celo večnost nekaj popravljali, popravili pa niso ničesar.

Edino pomembno je, da se pri sebi osvobodimo tistega, kar nas bremeni. Da tega ne bi prenašali naprej in da bi imeli prosto pot.«