Tale reč?! Ah, ta je izpred treh sezon.
V krasnem novem letu je na lesketajočih se straneh mesečnika skorajda tabu pisati o polpreteklih sezonah. Bah, nikogar več ne zanima, kaj so nam modni strokovnjaki predpisali za predlansko poletje; pravzaprav je teh 18 mesecev veliko dlje kot na primer julij sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, tega lahko vedno znova pogrejemo, pa bo ostal svež. Kot bi bili edini dovoljeni časovni okviri zdaj, prihodnja sezona in dobri stari časi. Vsa oblačila, narejena vmes, so ostanki, temna plat modnih trendov, ki niso našli poti iz trgovine v omaro, slaba vest, ki jo je treba po hitrem postopku spraviti izpred oči. Dobrodošli v outletu, hiralnici za oblačila, ki smo jih še pred sezono, dve ali tri oklicali za kose, ki nam bodo spremenili življenje ali pa vsaj zadnjico.
Nazadnje sem sredi Dunaja zavila v outlet nekega sehr hoch butika, kjer častijo vse, kar se blešči in je kosmato, po navadi se tam radi znajdejo kosi, ki njihove ciljne publike ne zanimajo, torej precej Margiela. Na stojalih je bilo natlačenih toliko oblačil, da je bilo potrebnih kar nekaj ročnih spretnosti, če si hotel ven potegniti kakšen obešalnik, zaradi kupa tkanin pa je bil zvok pridušen kot v s filcem obloženi Beuysovi sobi v pariškem Centru Pompidou, to je to, sem si rekla, sem pride moda umret. Že lep čas nisem videla bolj žalostnih predstavnikov najbolj razvpitih blagovnih znamk, katerih rok trajanja je očitno tak kot od maskare – šest mesecev, nato životarijo naslednjih nekaj desetletij, dokler ne pridobijo vintidž patine in jim je dovoljena vrnitev v prvi razred.
A jaz obožujem te odpisance, zvezde izpred treh sezon. Ko jih zagledam v dunajski stranski ulici, newyorškem Century 21, ali na Yooxu, največjem internetnem diskontu luksuznih znamk, katerega skladišče meri 400 tisoč kvadratnih metrov in pogoltne več kot tri in pol milijonov kosov, so občutki podobni, kot bi po dolgem času srečala staro prijateljico. Še se spomnim revije, na kateri sem jo prvič spoznala, modnih zgodb, ki so sledile, kako visoko so jo cenili in kako ošabna je bila videti v izložbi. Če mi jo uspe iztrgati iz vrste obsojenih na pozabo, si moram priznati, da je še vedno videti tako dobro kot na vrhuncu slave, sama si jo še vedno enako želim, okleščena za toliko in toliko odstotkov pa tudi ni več tako nedostopna.
Luksuzne znamke še pred kratkim niso hotele imeti nobenega opravka z ostanki ob koncu razprodaj, šušlja se, da so nekatere svoje zaloge raje zažgale, kot da bi jih razprodale ali kupce razvadile s popusti – kako od hudiča je Prada, če jo lahko v bližnji prihodnosti dobiš za 70 odstotkov manj? Globalizacija je poskrbela, da ob istem času enako robo kupujemo tako v Londonu kot Hongkongu ali pač na Dunaju, s tem je nakupovanje postalo predvidljivo, trgovine pa dolgočasno varne verige, ki z ničimer ne razkrivajo, na katerem koncu sveta smo se znašli. Kupovati je postalo prelahko, kakršnekoli nakupovalne veščine so zato zaspale. Brskanje za vintidžem je nakupovanju vrnilo razburljivost, vendar je nekje vmes postalo zatohlo, preveč arhivsko, preveč podobno. Lov za kosi izpred nekaj sezon, no, to pa zahteva veliko klikanja in obiskovanja hladilnic, tako rekoč dober modni želodec.
V reviji The New Yorker uspeh Federica Marchettija, ustanovitelja in direktorja družbe Yoox Group, pripisujejo tudi temu, da svoje stranke nagovarja kot poznavalce, čeprav so le na lovu za dobro kupčijo. Če na Yooxu iščeš čevlje kar tako, te bo nepregledna množica obutve z vseh vetrov poteptala, a če iščeš gležnjarje Proenza Schouler iz prejšnje sezone, je to morda tvoj srečni dan ali pa bo ta jutri, morda naslednji teden.
Pri takšnem šopingu moraš biti sistematičen in strasten. Vedno oprezam za Prado jesen-zima 2007, Dries Van Notnom 2009, lanskim usnjem Acne, plaščem Garevskega za Rašico, vsem, pod kar se je Nicolas Ghesquière podpisal pri Balenciagi. Največji modni hiti, ki nam jih to sezono kot novosti vrti industrija, so imeli prve zametke že vsaj v lanskoletnih kolekcijah najbolj progresivnih znamk, katerih cene so se do danes že prijetno ohladile in približale temu, da si tu in tam lahko privoščimo kaj s podpisom. Če se danes oblečeš v Miu Miu za jesen-zimo 2006 (videz, ki ga je nosila Lara Stone, mi še zdaj ne gre iz glave), imaš na sebi nekaj, česar se ne da kar tako kupiti, treba je iskati. Ena izmed ruskih ljubljenk uličnih fotografov pravi, da vsako sezono pokupi vse svoje najljubše kolekcije, a jih obleče šele čez nekaj let, letos jih bodo namreč nosili vsi, čez pet let pa ... Seveda, ona je ruska milijonarka, tako da si lahko privošči drugačno taktiko in najbrž lasten mini yoox, a nekaj je na tem vlačenju pozabljencev na dan ter poznavalskem zamahu z roko, ko te vprašajo, kje si dobila to čudovito obleko.
Urša Jerkič
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc