Lepo te je videti, a ne prav vsak dan.
Tu in tam, kdaj pa kdaj, ne tako pogosto, kot zveni, v svet pošljem selfija. Seveda sem glede vsega skupaj samoironična, saj če duhovičiš, medtem ko šobiš ustnice, se ti pol oprosti, mar ne? Upam, da je res tako, sicer si bo za 150 milijonov vernikov Instagrama treba zamisliti nov krog pekla znotraj oddelka za napuh (in kako bo v takšni gneči kdorkoli sploh lahko izstrelil roko v zrak za poslednjega selfija?). Zakaj, oh, zakaj se je tako težko upreti skušnjavi?
Morda so za množično manifestiranje te želje krivi vsi strički, ki so nas kdaj sredi prazne sobe posadili na stol, nas nekaj sekund silili h kislemu nasmešku, nato pa nas obsodili na nekaj let sramu in res slabih šal carinikov, asistentov, včasih celo babic. Kar me spomni na to, da moram, preden umrem, nujno sežgati indeks. Fotografiranje za osebni dokument, za večino edina priložnost, ki jo bomo kdaj imeli za poziranja za portret, ta žlahtni umetnostni žanr, je vselej travmatično. Tako radi bi bili videti dobro ali vsaj ne trčeni, okajeni ali z izpahnjenim vratom, a tako malo je odvisno od nas samih; edino, kar lahko storimo, je, da tja pridemo – kako slavnostno – s sveže umitimi lasmi.
Samoportret s pametnim telefonom, tako imenovani selfi, nam končno ponudi iluzijo nadzora nad lastno podobo; kako se vidimo sami in kako naj nas vidijo drugi: vitkejše, z lepšo poltjo in bolj poskočno pričesko, jasno. Fotoaparat na telefonu obraz čudovito popači kot takrat, ko si pudramo nos v Chanelovem zrcalu, ko v vzvratnem ogledalu avtomobila preverjamo, ali nam je na ustnicah ostalo še kaj šminke, ali pa si pred umivalnikom na javnem veceju kuštramo lase. Ob bližnjem srečanju z odsevom se samodejno sproži nek lepotni refleks.
Hočeš nočeš dvigneš obrvi ter kot račka ukriviš ustnice, kar pomaga tudi zarezati ličnice in priščipne nekaj dostojanstva. Povedano zelo plastično (približno toliko, kot je gumijast račkast izraz na obrazu): hitro si lahko videti, kot da se hočeš dati dol z onim na drugi strani. Iztegniti desnico in sprožiti, zadeti samega sebe v ravno pravšnjem trenutku, je nadvse intimna izkušnja. Zakaj bi takšno fotografijo sploh hoteli deliti z drugimi? Mar ni rahlo patetično iz sebe delati objekt ali pa je to naslednja stopnja posedovanja lastne seksualnosti in lepote ter upravljanja z njima, ultimativnih 50 odtenkov mene?
Podpis pod sliko nas lahko delno reši, a opravičevanje selfija, dajati ga v manj samovšečne in bolj, zaradi pomanjkanja prikladnejšega izraza, lol kontekste, te prakse ne naredi kaj bolj krepostne. Kar je pri njej nemara še bolj zanimivo, je, kako radi vidimo selfije drugih; skozi nepregledno množico aranžiranih kapučinov, delovnih kotičkov in sončnih zahodov uzreti (ne)znani obraz.
Seveda zgolj tu in tam, kot je s primerom, kako novo angleško besedico uporabiti v stavku, namignil že oxfordski spletni slovar: »... občasni selfiji so sprejemljivi, toda objavljanje nove slike samega sebe vsak dan ni potrebno.« Med populacijo, obsedeno samo s sabo, je večina bolščavih, super nasmejanih, pet-sekund-po-tem-ko-sem-se-zbudil fotografij sprejetih z odobravanjem, spodbujanjem, občudovanjem, reakcijami, ki smo jih v minimalni dozi pričakovali od uradnikov, ki so kdaj odprli katerega od naših osebnih dokumentov.
Posneti samega sebe na laskavi način tudi ni tako zelo preprosto, kot bi lahko sklepali po številu odraslih posameznikov, ki to prostovoljno počnemo. Slaba luč, napačno ozadje, prenizko spuščena roka in že smo spet na stolčku lokalnega fotostudia. Seveda pri večini to ni višja oblika samoizražanja, bolj gre za dobro staro prodajanje – sebe, svojega življenjskega sloga, napolnjenega s temi in temi skandinavskimi znamkami, dobre volje ob požirku te in te kave, saj vsako blago, naj bo še tako eterično, potrebuje obraz, po možnosti čeden, ki ga promovira.
Nizozemski slikar Rembrandt je napravil več kot 90 avtoportretov, prek katerih je, pravijo, študiral obrazno mimiko, razpoloženja, čudež staranja. Na neki karikaturi gospod in gospa stojita pred enim izmed njih. Ona pripomni: »Mislim, da je to eden od zgodnejših Rembrandtovih selfijev.«
Urša Jerkič
