Kako prekiniti s svojo garderobo?
Morda mi je samo dolgčas in hočem zato razdreti razmerje, v katerem sem bila srečna toliko let. To je najbrž najdaljše in najbolj intenzivno razmerje mojega življenja, bolj globokega imam samo še s svojim telesom, ampak hočem ven, zadihati, raztegniti noge, hočem videti praznino. Draga garderoba, morava se pogovoriti.
Ampak kako naj pogovor sploh začnem? Včasih vpijem nanjo, viham nos, jo, ubožico, tudi pobožam, saj nisem pošast, konec koncev se zavedam, da sem sama kriva, da sva obe nesrečni. Ne trdim, da nima potenciala, z drugo lastnico bi lahko končno oblekla vse tiste kose, nakupe iz strasti, s katerimi se potem nisva nikoli poigrali, saj mi, po resnici povedano, niso pisani na kožo. In ne recite, da se nisem trudila, saj sem zajadrala celo med vzorce. Vzorce, me slišite? Ni pomagalo, po dnevu hihitanja me bodejo v oči kot še en znak, da nama je spodletelo, da se ne da zaceliti, kar sva toliko let poskušali utišati s suknjiči. Kdo pa je še kdaj karkoli rešil s suknjiči?!
Nisem se brezglavo podala v najino skupno življenje, morda sem bila še preveč sistematična in sem se vselej ozirala na to, kako se bo neki razburljivi novi kos ujel z mojo ljubo garderobo. Vedno sem jo postavljala na prvo mesto, potem pa nekega dne ugotovila, da je to le fraza, da ta garderoba nima trdnih temeljev, da je na zunaj naduta, znotraj pa je nič ni. Seveda bi lahko legli na kavč in si povedali, kar nama gre, a potrebujeva nekoga, ki nama bo hladno pojasnil, kje sva generalno zamočili. Je bilo preveč hlač z visokim pasom, ki delajo silo moji zadnjici; sem bila res tako nezainteresirana za puloverje; bi najino rutino lahko popestrilo boljše perilo; bi se morala brzdati pri kupovanju vsega v prevelikih konfekcijskih številkah, ker imam v njih občutek, da sem bolj drobna? Neznansko me žulijo škatle čevljev, simptomatično skrite pod posteljo – princesa na zrnu graha, ha, raje princesa na špički 11-centimetrske petke, ki ni nikoli stopila iz hiše. In to je to, premalo se poznava, po vseh letih imava še vedno pričakovanja, ki jih ne moreva izpolniti. Ne bom rekla, da denar nima nič s tem; koliko sem ga zmetala vanjo in kaj dobim v zameno? Slabo vest. Polna je grehov, spodletelih poskusov, kaj-vraga-simislila trenutkov. In ne prenesem njenega pogleda, ki mu nikakor ne morem uiti, saj sva ves čas v isti sobi. Da mi vedeti, da sem jo razočarala; na papirju namreč obe zveniva odlično in nekateri naju imajo še danes za popolni par. Da nama ne gre, dobro skrivava tako, da ves čas nosim iste stvari.
Čeprav nič ne reče, je namigov dovolj, da vem, kaj si misli: če bi imela malo vitkejša stegna in vzdržljivejše podplate, bi se lahko imeli fantastično. Ne gre zanjo, zame gre, jaz sem tista, ki se še vedno ne more sprijazniti, da se je za nekatere videze treba malo pomujati, iti s taksijem ali ves večer vleči trebuh noter. Prav ima, lena sem, hkrati pa, ne da bi bila resnično drzna, pričakujem vau učinek.
Prepričana sem, da si obe želiva začeti znova; moj bog, saj se sploh ne spomnim več, kako si je kupiti prve kavbojke, na nedolžno bele police položiti prvo T-majico ...
Pogrešam zvok drsenja obešalnikov, tistih nekaj praznih centimetrov med enim in drugim, zdaj je vse natlačeno, izkoriščen vsak milimeter – zakaj je moralo priti do tega? In pomerjanje kar tako, ob poslušanju Solange, ne zato, ker nekam greš, temveč preprosto zato, da se znova povežeš, odkriješ nove kombinacije, da sporazumno stran zalučaš stvari, ki so ti toliko časa visele nad glavo, se odločiš za velik korak in prodaš Balenciagine gležnjarje na Vestiaire Collective. Saj ji je jasno, da pogledujem za drugimi, a storila nisem še nič takšnega, kar bi tehnično veljalo za varanje, samo nekaj zdrave 'célinesturbacije'. Tudi ona fantazira o kakšni bolj promiskuitetni partnerki, ki bi brez težav počela to in ono z Asosom in Zaro, se v poliestru nosila kot v svili ter brez kihanja pokazala malo več kože. Medtem ko se vse to dogaja, mi pogled uide na majhen del omare, kjer vsa zadovoljna prede garderoba mojega moškega, sestavljena iz minimalnega števila kosov, s katero, sem prepričana, bosta živela srečno do konca svojih dni.
Urša Jerkič
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc