Zagotovo si ne bi mislili, da počnem kaj takšnega, ko sem sama doma.
Jaz, ki naokrog še vedno hodim s pudrom, ki na meni kljub zagotovilom forumov, da je rumenkast, potegne rahlo na roza, ravno toliko, da je bledo rožnata brada videti, kot bi jo z drugega telesa nataknili na moj azijski vrat. Jaz, nad katero je maskara obupala, saj na meni pač ne deluje, da, tudi to se zgodi, ne odpre oči, ne naredi gostih privihanih trepalnic, ki bi potem utripale kot krila histeričnih metuljev.
Jaz, ki mimogrede pojem šminko, pozabim popivnati čelo in sem si lani na veke le enkrat nanesla senčilo, ki je bilo pravzaprav bronzer. Jaz, da, jaz obožujem lepotne nasvete, trike, trače, zaupne besede. Nisem ravno ponosna na to, a vem, kateri osvetljevalec uporablja Kim Kardashian (BenNye Banana Powder) in kako ga je treba nanesti za pravi učinek.
Yves Saint Laurent ali pač hišni tekstopisec je nekoč, najbrž ob lansiranju make-upa YSL, izjavil: »Najlepše ličilo vsake ženske je strast. A kozmetiko je veliko laže kupiti.« Laže, hitreje in ceneje pa je zgolj klikniti na video, kjer ustnice in nato vse obličje z vsakim potegom čopiča, pomočenega v rdečo šminko iz zlatega ovitka, vedno glasneje kričijo: »Strast, bemti, strast!«
Kajti kozmetiko je prekleto težko kupiti. S tem ne mislim na vsote, ki jih za lične škatlice želijo od nas; še vedno je to veliko ceneje in nemara prav tako učinkovito kot iti k psihoterapevtu, pravi cela generacija ženskih pisk, ki je svojo plačo namesto na lepotnem pultu blagovnice puščala na kavču, čeprav jih imam na sumu, da so zapravljale za oboje. Kozmetiko je težko kupiti, ker se je od leta 1978, ko je YSL Beauté prišel na trg, lepotna industrija spremenila. Zamenjala je način, kako nas nagovarja, ne več kot ženska vamp, skrita v toaletni omarici vsake izmed nas, ki si jo občasno moramo privoščiti, temveč kot velika poznavalka, ki od nas tudi zahteva predznanje.
Nič več ni ena sama prava rdeča, ampak več rdečih, izmed njih pa le nekaj izbranih, ki se resnično ujamejo z našim tenom. Oh, ta ten! Pri iskanju 'vaše polti v steklenički', kot nam žugajo mojstri ličenja, je industrija začela izvajati takšne pritiske na nas, da je skorajda prenehalo biti zabavno. Našim mamam ni bilo treba vedeti, ali so pri znamki MAC odtenek NC20 ali NW20, brez česar danes tako rekoč ničesar ne veš o sebi. Prav tako si niso predstavljale, da bo neka korporacija morala šele ustekleničiti njihovo polt, preden bodo resnično vedele, kaj vse lahko puder stori za žensko. Brez trohice cinizma sem prepričana, da se ti življenje spremeni, ko se enkrat zagledaš v bež steklenički.
Ko veš, da se bo ta kremasta tekočina zlila s poltjo, dan za dnem prekrivala rdečico in svetlobo obračala v tvojo korist. Kot tudi, da bo neka tehnika risanja ter česanja obrvi v kombinaciji z osvetljevanjem in senčenjem iztisnila vse potenciale tvojega obraza. Nakupovanje kozmetike mora biti ravno prav zahtevno, da se počutimo nekoliko izgubljene, na lovu za nasvetom, usmeritvijo, gurujem, ki nas bo iz bleščave blagovnice v vsakdan poslal oborožene z vrečico tub in škatlic s francoskimi imeni, ki jih ne znamo izgovoriti.
Na kratko: potrebujemo druge ženske. Ameriški Cosmopolitan je zgobcal, da naj bi neka lepotna blogerka letno zaslužila pet milijonov dolarjev. To najbrž pove, da ne bomo nikoli obvladale zadimljenih oči ali potega s tušem Alexe Chung, naj nam jih še milijontič pokažejo, kot tudi, da je v lepotičenju nekaj, kar definira žensko. Ne glede na družbene razmere se nismo odrekle lišpanju; če nič drugega, smo si grizle ustnice in ščipale lica. Za časa velike gospodarske krize je šminko doma imelo toliko ameriških gospodinjstev kot kozarček gorčice. Še sufražetke v ličenju niso videle trivializiranja ženske seksualnosti, temveč simbol uporništva.
Ko sem sama doma, včasih tudi takole čez dan za ozadje, zato, ker me njen glas – in način, kako izgovarja francoska imena – pomirja, si zavrtim videe Lise Eldridge, ženske za vsemi ženskami z naslovnic, s črnim pasom iz Chanela. Eldridgeova te razume, Eldridgeova ve, kaj je to PMS-obraz, kako se naličiti za srečanje z bivšim in kako urediti obrvi, da ti nad očmi ne počivata dva pravokotnika.
Njenih nasvetov ne preizkušam, zadošča mi, da jo gledam, kako utira korektor, meša šminko na šminko, pudra nos ... Ker mi – tako, kot to lahko samo druga ženska – vliva občutek, da bo še vse v redu, da bom našla ne le svojo polt, ampak pravi odtenek službe, partnerja, strasti. V Egiptu so dobrostoječe ženske v grobnico odnesle vsaj dva lončka barve za ustnice, pri meni jih, prosim, zamenjajte z 'mojo poltjo v steklenički'. Če jo seveda najdem, preden umrem.
Urša Jerkič
