Nazaj v trgovine

7. 1. 2015
Deli
Nazaj v trgovine (foto: Fulvio Grissoni)
Fulvio Grissoni

Ne znam več nakupovati – v živo.

V pritličje prenovljene blagovnice v središču mesta sem stopila ravno takrat, ko je neka starka tekala sem ter tja po pološčenih tleh, roteč, naj ji povedo, v katerem nadstropju bo našla oblačila. Gospa, oblačila so vendar vsepovsod!

To dejstvo ji ni nič kaj olajšalo iskanja, še vedno je kot kura brez glave dirjala po nadstropjih in grabila obešalnike, če morda kje le zagleda kos, po katerega se je namenila. Imelo me je, da bi pristopila k njej, jo pogledala kot ena izgubljena duša drugo ter ji priznala, da četudi z njo ne delim navala panike, nimam pojma, kaj počnem.

Ko je Natalie Massenet leta 2000 v svoji kuhinji (in z možem v visokih bankirskih krogih) zastartala Net-a-Porter, je bil glavni izziv, kako na spletu pričarati isto ali, dekle lahko sanja, še boljšo nakupovalno izkušnjo, kot jo sobotni šoping s prijateljicami. V ceno izdelka je pač vselej všteta brezhibna postrežba, čedno, omikano osebje, arhitekturni dosežek poličk, lokacija na tej in tej ulici, impromptu popust ali kompliment.

Je varno jesti krompir, ki ima zelene lise ali je že začel kaliti?

Nakupovanje tudi ni le poteg s kartico, temveč predvsem zmagovalna kava z ličnimi vrečkami različnih velikosti pod mizo, ki se kot mačke smukajo okrog gležnjev. S pritiskom na gumb sprožiš atomsko bombo, ne pa luksuznega nakupa, so se najbrž zgražali lepo oblečeni skeptiki. Splet je bil takrat še počasen, nizkoresolucijski, mračnjaški kanal, poseljen s ponaredki. Pri prepričevanju modnih hiš je imela Massenetova podobno težavo kot urednik Tyler Brûlé, ko je sedem let pozneje v tiskani svet odvrgel črni monolit, mesečnik Monocle.

Nobenemu od Monoclovih oglaševalcev namreč ni bilo mar za mat papir, na katerem je natisnjena revija. Zdelo se jim je, da se na njem izgubi ves sijaj njihove blagovne znamke ali, na kratko, prepričani so bili, da so videti strašno ceneno. Kako ohraniti nadzor nad tem, da se obleka s tremi ničlami ne zdi precenjena, če je kupec ne more pogledati čisto od blizu, jo potipati, pomeriti v nadzorovanem okolju z laskavo svetlobo, ampak se jo zgolj kar se da hitro spravi v škatlo in strpa na letalo? Vse je odvisno od šik škatle, bi zavpili spletni butiki.

Takšno nakupovanje, pentlja na mat (!) kartonasti škatli in nasmešek dostavljavca, ni spremenilo samo naše percepcije, kaj je luksuz oziroma kaj od njega po novem zahtevamo (ironično je to prav hitrost), temveč predvsem, kakšno vlogo sploh še igra nakupovanje, pa naj bo nizko- ali visokobudžetno.

Izkušnja brskanja po straneh butika naj bi šla takole: v mraku bolščiš v žareči zaslon in kos za kosom sestavljaš svojo sanjsko garderobo. Kmalu so temu dodali še kozarec vina, mirno speče otroke in moža zdoma. Čista blaženost, so rekli, a tudi čista izolacija, pravzaprav osamljenost; šopingiranje kot nekaj, kar, pssst, počneš sama doma.

Po eni strani tako s skakanjem po blagovnicah ne tratimo več tako imenovanega dragocenega prostega časa, po drugi smo prikrajšane za kopico socialnih interakcij, ki tolikokrat denejo bolje kot tista happy-end vrečka ali pač škatla. Otopela in hkrati razvajena se zdaj v fizični trgovini počutim kot slon; štorasta sem v klepetanju s prodajalkami, pred katerimi kar bežim, hkrati pa ne premorem več osnovne domišljije, da bi znala predvideti, kako naj bi oblačilo, žalostno viseče na obešalniku, stalo na ženski iz mesa in krvi.

Ne pravim, da ni čudno, vendar se z dekletom na spletnem butiku, katerega glava se zaradi želje po vselej uniformiranem videzu hišnih manekenk navadno konča nekje pri ustnicah, dobro razumem. Hladno ocenim, da nisem ravno manekenskih mer in vzamem eno konfekcijsko številko večjo od omenjene brezglave gospodične. Prav tako se mi vse zdi smotrno pospravljeno po ključnih besedah; če si zaželim hlač, ki se končajo pri gležnjih, preprosto izberem to opcijo, isti hip se zlistajo pred mano, medtem ko moram v trgovini prebrskati nešteto obešalnikov.

Ne bojim se zgrešiti, kako zelo udobni so škornji na sliki, kadarkoli jih lahko pošljem nazaj, od koder so prišli. Nič osebnega. Saj to je to, nič osebnega. Hkrati pa tudi mnogo preveč svetleče; toži se mi po, no, 'matirani' izkušnji, ne tako spolirani. Čeprav vsakič zaškrtam z zobmi, češ, kakšna starka pa si, če si katera ne upa na daljavo naročiti čevljev, ne da bi jih prej pomerila, bom prav kmalu zbrala pogum, da se prodajnemu osebju znova zazrem v oči in vprašam, kje imajo oblačila.

Urša Jerkič

Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić