Ste se kdaj spraševali, o čem razmišljajo homoseksualni oblikovalci, ko oblikujejo za žensko telo?
John Galliano je nekoč dejal: »Heteroseksualni oblikovalec izdeluje oblačila za žensko, s katero želi spati. Homoseksualni oblikovalec izdeluje oblačila za žensko, katera želi biti.«
Med ženskim tednom mode je vedno najbolj ogroženo javno dojemanje, kaj pomeni biti ženska. V prejšnjih sezonah je bilo to lahko zanemariti in ne razmišljati o implikacijah moči in življenjskega sloga, s katerimi povezujemo oblačilo, da bi lahko opazovali in kritizirali natančnost šivov na obleki, rokavov na puloverju, kroja hlač. To, da lahko te posledice postavimo na stran ali jih sprejmemo za samoumevne zaradi oblikovalcev, ki dovolj dobro razumejo, kako se ženska želi počutiti, ko nosi njihove kreacije, je bolj privilegij kot pravica. Kakšna škoda.
V začetku 20. stoletja industrija ni bila nasičena z oblikovalci, idejami ali nevzdržno količino kolekcij.
Skupina žensk v Franciji je prepoznala prostor za ustvarjalnost in inovativnost ter si prizadevala, da si modo prisvoji. Takrat so bili to oblikovalci, ki so oblikovali po ženskem telesu in za žensko telo. Danes se ta imena - Jeanne Lanvin, Coco Chanel, Madeleine Vionnet, Elsa Schiaparelli, Nina Ricci, Hubert de Givenchy in Yves Saint Laurent - štejejo za pionirje ženske mode. Ko govorimo o Lanvinu, mnogi takoj pomislijo na nekdanjega kreativnega direktorja Albera Elbaza. Enako velja za Nino Ricci in Guillaumeja Henryja ali Vionnet in Husseina Chalayana. Problematično je, da se mnogi ne zavedajo, da so te modne hiše ustvarile ženske, morda celo, da je estetika, ki jo je uveljavila vsaka od teh oblikovalk, pod okriljem novih moških oblikovalcev zelo drugačna.
Na trgu, vrednem 250 milijard evrov, je 85% osebnih potrošnikov luksuznih izdelkov žensk.
Ta številka je precej nesorazmerna s statistikami, ki podpirajo ponudbo enačbe, kjer najvišje položaje zasedajo moški. Zakaj? Po mnenju Toma Forda v New York Timesu naj bi bili moški objektivnejši od žensk, hkrati pa niso obremenjeni z določenimi predeli telesa, ki so za ženske problematični. Prav tu pa tiči problem. Zaradi te neobremenjenosti in nepoznavanja ženskega telesa moški oblikovalci, mnogi homoseksualci, niso pozorni na ženske dela telesa, ki jih ženske rade zakrijemo ali pa poudarimo.
Medtem ko je modni posel pretežno za ženske in o ženskah in čeprav je na modnem vrtiljaku mnogo mladih moških, ki so bili okronani kot naslednji veliki oblikovalec, njihove sodobnice še vedno nadaljujejo svoj posel na nižjih položajih, brez posebnega poveličevanja in podeljenih oznak, kot so »oblikovalski genij«, »wunderkind« ali »wonderboy«.
Čeprav pozna, nekatera presedanja z modnih prestolov, kot na primer kratko in žal že končano obdobje Bouchre Jarrar pri Lanvinu, Maria Grazia Chiuri pri Diorju (prva ženska kreativna direktorica v 70-letni zgodovini oblikovalske hiše Dior v Parizu) in Clare Waight Keller pri Givenchyju, kažejo na napredek. Takšna presedanja vsaj v teoriji služijo izpodbijanju statusa moči moških oblikovalcev na čelu blagovnih znamk luksuznih konglomeratov.
Kot primer težko ne omenim Celine »zbrke«, ki je čez noč povzročila preobrazbo ženstvenih kreacij izpod ženskih oblikovalskih rok v brezoblično črnino na koščenih nogah izpod moške taktirke.
Ko je Hedi Slimane razkril svojo kolekcijo za Celine za pomlad 2019, je bilo nemogoče, da se ne bi vprašali, kdo je na čelu modnih hiš, ki skrbijo za modne revije, ali so le ti moški ali ženske in ali ti in njihovi šefi skrbijo za najvišji pomen oblačil: občutek, ko se ženska počuti kot boljša različica sebe. Seveda se ta občutek za »boljše« zelo razlikuje od osebe do osebe, vendar si ob boku kreacij Phoebe Philo, ki so ženskam dale občutek, da so popolne prav take, kot so, težko predstavljamo, da se bo z njimi lahko združila, če ne vsaj uskladila Slimanova shujšana estetika »živi hitro in umri mlad« in nosila težo tradicije, ki jo je vzpostavila Phoebe Philo.
A raje se ne bi poglabljala v mehaniko tega, kaj je narobe s tem, kako je Slimane reinterpretiral Philovo; je, kar je, novi Celine, stari Saint Laurent. To pomanjkanje samoregulacije, mero nepopustljivosti še spregledamo. Žalostno pa je, da je modni velikan LVMH zanemaril in ni upošteval trenutka v času, ko je moda postala slog, slog je bolj oseben kot kdajkoli, osebno pa sprejemamo nenavadno politično.
Morda bo Slimanova zapuščina pri Celine-u nekoč tako velika kot pri Diorju in Saint Laurentu, a ko se držimo višjih standardov in vidimo temeljne vrednote naših moralnih, političnih in družbenih predsodkov, ki se prepletajo z najbolj neškodljivimi, vendar hedonističnimi deli našega jaza, se sprašujem, če njegov dosedanji uspeh govori glasneje v imenu uveljavljenega obraza ali dejanskih oblačil na prodajnih policah. Bi potemtakem izgubili spoštovanje v koncept, ki se je podredil zamenjavi Céline s Celine?
Še bolj kot to pa me bremeni misel, da nas to še oddaljuje od moških na vodilnih položajih v modni industriji.
V tem vznemirljivem obdobju, ko ženske radikalno raziskujejo, kaj pomeni, da trepetajo za lastno varnost v rokah moškega in obsojajo seksistične mehanizme, ki so ustvarili to ozračje, naj bi bila moda mesto, kjer smo še vedno spoštovani in cenjeni ne glede na ceno.
Po Slimanovi različici Celine-a je postalo nemogoče, da bi gledala oblačilo, ne da bi upoštevala spol, katerega um ga je oblikoval. Med tednom visoke mode leta 2013 je Raf Simons za Diorjevo modno revijo zavrnil manekenko Jourdan Dunn zaradi prevelikih prsi. Če se še manekenka ne more stlačiti v obleko, ki je bila očitno krojena po prednajstniškem telesu dekleta, si je ne bo nadela niti povprečna potrošnica, kaj šele da bi spodaj oblekla nedrček, ki bi podpiral njene prsi »povprečne« velikosti. 
Še Donatella Versace meni, da homoseksualni oblikovalci oblikujejo za »ženske, kot si sami želijo biti« in ne za resnične ženske.
Ženske z aktivnim življenjskim stilom, ki želijo biti ženstvene, ki se v pisarni ne morejo prikazati z oprijetim črnim lateks krilom in ki vas prosijo, da si za pod prosojno obleko z globokim dekoltejem izmislite še neko krpico, ki bo pokrila njihove prsi, saj se za razliko od manekenke na modni pisti po ulici ne morejo sprehajati gole, čeprav vam verjamejo, da bi to pritegnilo mnoge poglede moških, kot jih prepričujete, saj naj bi se po moškem mnenju oblačile za moške oči.
Zato nas niti gola zadnjica vsem na očeh ne preseneti več. Nazadnje si jo je privoščil Philip Plein, ko je na modno pisto poslal manekenko, »oblečeno« v tri tanke trakove (tokrat pozabimo, da je navdih našel pri Gucciju), in s tem podprl toksični seksizem. Obul ji je še škornje čez kolena in jo označil za močno žensko. Ženske svojo moč res izražajo s seksapilom? Se nimamo pohvaliti še s čim drugim? Skeptična sem do tega, da si v času vedno glasnejših obtožb spolnega nasilja in feministične podpore ženske želijo svojo moč izraziti ravno s seksapilom.
Potiskanje meja v skrajnost pa je tudi razkazovanje golega telesa in oblikovanje oblačil, ki razkrivajo z zakrivanjem, v imenu sprejemanja svojega telesa in svoje seksualnosti. Nič luksuznega ni pri usnjenih tangicah in obleki iz srebrnih verižic, zato se sprašujem, za koga in predvsem za kakšno priložnost oblikujejo ti moški oblikovalci. Mnogi oblikujejo za idealizirano fantazijsko podobo ženske, ženskim oblikovalkam pa očitajo pomanjkanje te fantazije. Če so moški objektivni, pa so ženske empatične, kar je prednost pri oblikovanju za ženske.
Še vedno pa se šušlja, da je zahodna obsedenost s suhostjo, najmanjšimi konfekcijskimi številkami in kriza samopodobe, ki temu sledi, krivda homoseksualnih oblikovalcev. Te naj bi si želeli suhljatih manekenk, saj želijo ženske narediti bolj fantovske. Želijo, da so ženske videti kot mladi moški – brez oblin. Čeprav je to kar drzna obtožba in se ne bomo spustili tako daleč, da bi jo obravnavali kot resnico, se morda lahko vsaj strinjamo, da je na modnih pistah opaziti vzorce, ki ne govorijo v zagovor zgornjih predvidevanj. Nikar pa ne primerjajte takega zanemarjanja ženskih oblin in revolucionarne poteze Coco Chanel, da vpelje strukturirano, ravno silhueto.
Morda se zdi seksistično, če trdimo, da lahko le ženske v svoje delo oblikovanja oblačil za ženske prinesejo osebno perspektivo. Pogosto tudi slišimo, da moške oblikovalce navdihujejo njihove mame, medtem ko ženske oblikovalke oblikujejo same zase in vse druge ženske. Ženske res najbolje poznamo kar ženske, moški pa na modni pisti znajo ustvariti predstavo, toda moda ni le predstava.
Ženske res iščemo obleke, ki ne predpostavljajo nošenja spodnjega perila, semiš hlače, v katerih se počutimo kot natlačene šunke? Kdaj je postalo moderno, da ženska ni več videti kot ženska? Verjetno je res lažje oblikovati, če ne upoštevaš ženskih oblin. Kljub temu pa se privlačnega in zapeljivega pravilno lotevajo pri Givenchyju, Valentinu, Rodarte, Loewe, Diane von Furstenberg in dokazujejo, da ženski ni treba biti vulgarna, da poudari svoje adute in je ženstvena.
Oblikovalci ženke mode so odgovorni, da skrbijo za ženske, ki dajejo njihovim oblačilom življenje.
In to se začne z mladenkami, ki na modnih revijah predstavljajo oblikovalske obraze in vrednote, ki jih modne hiše podpirajo. Vsaka izbira, ki jo naredijo, vpliva na njihovo življenje in življenja žensk, ki se zgledujejo po vzoru z modnih pist in revij. Oblačila bi morala dati moč, samozavest, udobje, nikoli nelagodja in podrejenosti.
Morda je to še eden od alarmov, morda tokrat za ponovno opredelitev, kaj pomeni biti ženska.
Da bi prevzeli tisto, kar smo se naučili od tihih, a zelo inteligentnih žensk, kot je Phoebe Philo, in uporabili vrednote, ki smo jih sprejeli kot svoje. Za čaščenje naših oblin. Za skrb, spoštovanje in postavljanje samih sebe na prvo mesto. Vemo, kako želimo izgledati, tako fizično kot ne, toda kaj nam je storiti? Zavihajmo rokave in se zavzemimo za prihodnost, ki to spoštuje.
Napisala Manca Pogačar
Fotografije: Profimedia
Preberite še: To so edine elastike za lase, ki jih bomo nosili to poletje
Priporočamo tudi: 12 zvezdnic z najlepšimi kodri, ki jih boste želeli posnemati to poletje
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču