Iz Elle arhiva: "Na pomoč: stara sem 30 in moji starši se ločujejo!"

2. 1. 2017
Iz Elle arhiva: "Na pomoč: stara sem 30 in moji starši se ločujejo!" (foto: Ilustracija Dunja Mantel)
Ilustracija Dunja Mantel

Zveni znano? Zamislite si, da vas oče ob mamini legendarni piti prime za roko in pogleda kot takrat, ko vam je pri šestih letih moral sporočiti, da je hrček za vedno odšel v deželo vrtljivih koles. 

V glavi se sprožijo alarmi. Moj bog, bolan je, ne, mamo je zadelo ob pripravljanju pite! Vse je rdeče. Potem pa reče: »Ljubica, z mamo se bova ločila.« Bili ste pripravljeni na vse, le na to, kar ste ravnokar slišali, ne. Za trenutek celo pomislite, da bi pri teh letih lažje prenesli, da bi bili sirota kot 30-letni otrok ločenih staršev.

Ko enkrat nisi več najstnik, ...

si prepričan, da si rešen vseh otroških bolezni, z rdečkami, mumpsom, uhani na nepri­mernih delih telesa in ločitvijo staršev na samem vrhu seznama. Toda kot velja za tovrstne bolezni, lahko v ‘zrelih letih’ izbruhnejo v hujši obliki. Ko so štirideseta postala nova trideseta, so tudi šestdeseta postala nova petdeseta. Ta pomlajevalni proces se je dotaknil naših staršev, vso pravico in zato tudi dolžnost imajo, da izživijo vsako leto preostanka svojega življenja. V skladu s tem je vse več tudi ločitev po dobrih (ali slabih) 20, 30 letih zakona.

Ločitev je stresna ne glede na to, koliko so stari vpleteni in koliko letom zakona bodo pomahali v slovo. Toda pri tistih, ki so vztrajali 30 let, se zdi, da bi lahko, če so že prišli tako daleč, šli tudi do konca, dokler ju smrt ne loči. Ne le ker bi privarčevali – pomislite na notarja in dve stanovanji –, ampak predvsem zato, ker je navada železna srajca. Četudi le spalna srajca, ki poleg vsega še smrči, ampak jo vsaj poznaš do zadnje nitke in te njena predvidljivost seveda ubija, a hkrati pomirja.

Da naši starši niso več noro zaljubljeni drug v drugega, nas ne moti, pravzaprav se nam pri teh letih to zdi popolnoma normalno. Da bi se lahko zaljubili v kogarkoli drugega, tako ali tako niti pomislimo ne. Skeptiki pravijo, da so poroke izumili le zato, da smo, povezani v družinsko celico, bolj pregledni za državo. Ata in mama, za vedno združena v enem paketu, enem počitniškem aranžmaju, vse drugo zahteva preveč logistike in prilagajanja.

Že tako imamo slabo vest, da jih premalokrat pokličemo, kaj šele obiščemo, sedaj pa si predstavljajte, da bi to morali pomnožiti z dva. Silvestrovo pri fotru, a na poti domov se ustaviš na hitrem šampanjcu pri mami, božič, jasno, pripada njej, še dobro, ostanke boš spotoma na skrivaj dostavil očetu.

Oprostite, dragi starši, ampak za to nimamo časa.

In vendar imata življenje

Vedno si misliš, če kdo, boš ti tisti, ki jima boš nekega dne moral povedati, da ne gre, da sta poskusila z ločenima spalnicama, s terapijo, in da bosta sicer ostala prijatelja, ampak da ne moreta več živeti skupaj. In razumela bosta, ker smo bili družina že pred tem in bomo tudi po tem. Ko ti kaj takega prijavita človeka, za katera si bil ves čas prepričan, da sta nekje vmes posta­la eno, se poruši tisto, v kar si verjel vse svoje življenje. Vrednote se zamajejo, na novo se postavijo vprašanja, kaj je družina, kaj ljubezen, kaj spoštovanje in kaj hudiča ima s tem opraviti ta novi sosed, recimo. V trenutku si zopet otrok, in kar je bilo še včeraj brez oblačka, je sedaj popolnoma megleno. Še enkrat: zakaj sosed drži mojo mamo za roko?!

Prestari smo. Onadva sta prestara, mi smo prestari. Prestali smo krizo srednjih let, menopavzo, naše pobege od doma sredi noči, popravnega iz matematike, vijake v bratovem kolenu, tiste grozne počitnice pri teti na Bledu, to so bili težki časi, preživeli smo jih ravno zato, ker smo bili skupaj. Sedaj ko smo vsi odrasli, bi njuno življenje moralo biti lažje. »V zakonu sva bila le prvo leto sama, potem so prišli otroci in svet se je vrtel okoli tega, da ne bodo zamudili v šolo. Čudovita rutina, ki ti vzame dobrih 20 let življenja. Ko otroci odidejo, pa sediš poleg nekoga, s katerim si se po vsej verjetnosti nekoč pogovarjal tudi o čem drugem kot le o tem, kaj so ušpičili ta mladi in kaj bo za kosilo. Praznina postane neznosna,« na forumu svojo odločitev opisuje novopečena ločenka.

Seveda lahko takšno odločitev razumemo, celo navijamo zanjo, če je kdorkoli v zvezi trpel psihično ali fizično nasilje, dolgčas pa se zdi odraslim otrokom premalo tehten razlog. Morda ne bi priznali na glas, ampak tisto, česar se v takšnih situacijah bojimo, je, da bi se starš obesil na nas, da bi morali skrbeti zanj, ko naj bi po vseh pravilih to bila dolžnost partnerja. Pa bi nas bolj skrbela njihova osamljenost ali na novo odkrita družabnost? To, da bi spoznali, da jih sploh ne poznamo?

Kar naenkrat se odpre cela paleta potreb, za katere prej sploh nismo vedeli, da jih imajo. Ker nismo vedeli, da pravzaprav imajo svoje življenje. V internetnih debatah odrasle, ki zvedo, da se njihova ata in mama ločujeta, napadajo, da so sebični, ker jima ne dovolijo, da bi bila srečna, in naj že enkrat odrastejo. Res je nenavadno brati 35-letnico, ki se sprašuje, kako bo preživela ločitev staršev, saj zveni kot otrok, ki posumi, da je morda vendarle vsega kriv on, ker če bi ostal doma …

Srečno, mladoločenca!

Potem so tukaj še vnuki, ki jim moraš razložiti, da dedek in babica ne bosta več živela skupaj. Vse njuno imetje, boben, lajna in žogica nogica se bodo torej morali razdeliti, in vnuček seveda tudi. Edini način, da je v našem pravljičnem in nepravljičnem spominu babica brez dedka, je, da je ubožca vdova. Nič več. V novem tisočletju lahko tudi v tretjem življenjskem obdobju igraš več vlog kot le dedek/babica oziroma oče/mama, mož/žena. Leta in leta te skorajda nihče več ne kliče po imenu, ampak po predestinirani glavni vlogi, še zakonci se nekje vmes začnejo nagovarjati z mami ali oči. Zato moramo razumeti ta boj za izgubljeni jaz. To nima nič opraviti z nami. »Na neki čuden način smo sedaj znova povezani, « razlaga 27-letnica, »vsekakor gre za na novo odkrito skrb zanju, a po drugi strani sta me začela tudi bolj zanimati. Kaj počneta, s kom se družita, bosta šla na počitnice. Zadnjič me je oče resno spraševal, kam naj si gre kupit srajce in koliko računajo za likanje v čistilnici. Kot da bi na novo zaživela. Mamo bom končno lahko peljala na babji šoping v London, ker jo je nehalo skrbeti, kaj bo medtem njen mož počel sam doma.«

Brez čustvene navlake moramo v njiju videti nekaj, česar še nismo videli, dva posameznika, ki bosta sicer vedno naša mama in oče, sta pa tudi še toliko drugega. Morda bosta našla novo ljubezen, morda ne, najverjetneje ne bosta nič bolj osamljena, kot sta bila prej. Predvsem jima moramo biti hvaležni za vato, ki sta jo razkošno razprostrla okrog našega otroštva, ker imamo tako kljub malo manj kičastemu srečnemu koncu predstavo o tem, kaj družina je, zasidrano v sebi. Razmišljati, če njima ni uspelo, ne bo nikomur (beri: meni), je krivično, ne na­zadnje jima je kljub drami, ki ste jo zagnali, uspelo – dolgih 30 let. To kliče po zabavi, srečno, mladoločenca! Sosed, vi pa le pojdite počasi domov.

Urša Jerkič
Ilustracija Dunja Mantel

Preberite še: Platonska afera na delovnem mestu (iskren zapis naše novinarke)

Priporočamo tudi: Horoskop: Kako vaš znak vpliva na vaše seksualno življenje?