Oprostite, tega najbrž ne bi smeli vprašati, toda ali se še komu zdi, da smo vse to že videli? Morda ne sklepamo prehitro, da ima moda krizo, če nam že tretjič ponuja tako imenovana nova sedemdeseta. Saj vemo, da je nemogoče, pa vendarle – si drznemo reči, da se je moda, no, ja, postarala?
URŠA JERKIČ
Čeprav bom imela šele trideset let in sem modno aktivna najbrž slabih dvajset, sem doživela že vsaj tri vrnitve sedemdesetih, dvakrat dala skozi osemdeseta in devetdeseta, vmes pa imela bežno avanturo z zgodnjimi in poznimi šestdesetimi leti. Nič čudnega torej, da se zdim sama sebi nekoliko … no, stara, in oprostite mi, da ne skačem od navdušenja nad letošnjimi novimi petdesetimi Louisa Vuittona in Prade – ta šele zvenijo staro!
Lahko si samo predstavljam, kako se ob vlačenju nekdanjih kolekcij na dan počutijo tiste, ki so bile naokrog že prvič, ko so se zgodila sedemdeseta. Ko se tvoje srednješolske modne simpatije spet znajdejo med zapovedmi sezone, pač veš, da je čas, da nehaš slediti zapovedim. Kot tudi ni posebej vzpodbudno, da je vsak tvoj modni podvig dala skozi že tvoja mama. Vintidž kosi so vedno tako presneto težki, v vsaki nitki nosijo toliko zgodovine – zakaj naj bi se že navduševala nad nečim, kar ima več čustvene navlake od mene? Hočem nekaj, kar bo samo moje, samo enkrat, samo tik pred 2011!
Na zahodu nič novega
Moda je nepoboljšljivo nostalgična, četudi trmasto vztraja, da je vsakič nova, še neodkrita, še nepomečkana, na kratko, devička. Njeni ustvarjalci si načrtovanja kolekcij ne morejo predstavljati brez brkljanja po arhivih velikih hiš, po kolekcijah iz časa Coco, Diorja, Yvesa, ko so se modne revolucije resnično dogajale in občasno tudi zgodile z danes na jutri.
Kdo si drzne pozabiti to kratko, a močno modno zgodovino, velika imena, ki današnje velikane delajo tako majhne in ponižne, da še naprej preigravajo klasike svojih predhodnikov. Najboljši modni novinarji so pregovorno tisti, ki se jim ob gledanju prvih korakov manekenk po brvi že vrti film referenc, ki jih škrabljajo v svoje beležke in zlivajo na splet. Ali si ne bi želeli vsaj enkrat brati poročila z modne revije, ki bi zaradi osuplosti nad tem, kar se je pravkar sprehodilo mimo, ostalo brez besed, brez kultnega črno-belega filma, ki bi vse skupaj postavil v kontekst?
So novinarji sploh še priča nečemu, za kar ne bo dovolj le simpatična skovanka, ki bo zlezla v ušesa, na naslovnice in v omare? Današnje mode ni brez včerajšnje. Današnja moda je odmev. Kot mlajša sestrica, ki ves čas posluša o tisti popolni, uspešni veliki sestri, o lepotici, ki je lahkega srca osvojila Pariz, obnorela London, spravila na kolena Milano, ki so jo v New Yorku pričakale množice; o enigmatični temnolaski, zaradi katere so se žrle ženske, in božanski blondinki, zaradi katere so si moški razrahljali kravate.
44 let skomin
Kar se je zgodilo, vedno zveni bolje od tega, kar se dogaja ta trenutek, preteklost je tista, ki je glamurozna, nonšalantno koketna, saj jo je spomin z leti zretuširal do popolnosti. Zakaj bi še organizirali rojstnodnevne zabave, če ni mogoče, da bi kot Bianca v Studiu 54 prijahali na belem konju? Zakaj bi si sploh vzeli čas za druženje, ko pa ni več Andyja Warhola, da bi ga impresionirali?
Saj se ekipa Alexandra Wanga trudi s svojimi žuri, lanskega septembra so po reviji v nekdanji črpalki organizirali koncert Courtney Love (vsaka Wangova kolekcija je izpeljanka Nirvaninih devedesetih), letos pa so v plesišče spremenili kar lunapark, kjer so se lepi in znani lahko zabijali z avtomobilčki ter jahali vrtiljak, a vse kaže, da te zabavice ne bodo šle v zgodovino. Kako le, če modna smetana še danes ne neha govoriti o črno-beli maškaradi Trumana Capoteja, ki se je zgodila pred 44 leti.
Nazaj v prihodnost
Prva dekada novega tisočletja je bila retrospektiva minulega stoletja in je v naših omarah pustila pravo minimuzejsko zbirko, na katero bi lahko prej naleteli pri dvakrat starejši ženski. Ona je potrebovala leta, da se je ločila od kavbojk na zvonec, me smo to obdelale v eni sezoni – mimogrede, hipi hlače se spet (mar kdo šteje, kolikokrat že? ) vračajo in kot rokenrol uniformo izpodrivajo skinny džins.
Nič ne kaže, da bi navdušenje nad retrom pojenjalo. Pomlad in poletje 2011 bosta iz naftalina znova potegnila sedemdeseta, saj, kot so pripomnili, ljudje spet hodijo ven in se zabavajo. Nova modna formula se zdi precej enostavna: če smo v obdobju, ko hodimo v službe in rešujemo ekonomijo, nosimo uniforme osemdesetih ali minimalizem devetdesetih, ko trošimo in se obnašamo, kot da jutri nikoli ne bo prišel, so tu sedemdeseta, včasih tudi dvajseta.
Ob bumu njami mamic so se letos v čast njihovim bolj baročnim postavam zazibala matronasta petdeseta. Čez pol leta pa bodo pozabile na svoje malčke – baje tudi na prsi – in se predajale toaletam sedemdesetih in Yvesu Saint Laurentu. Želeli smo si časovni stroj, zdaj ga imamo! Ne le da v parih mesecih preskočimo nekaj desetletij, isti dan smo v službi lahko zadrgnjene minimalistke Jil Sander, ko pade noč, pa frfotave gazele iz defileja Sonie Rykiel, v petek Wangove off-duty manekenke ali rockabilly frače Isabel Marant, čez vikend Vuittonove šik gospodinje.
Naprej v preteklost
Prav zato bi na vprašanje, kdaj bi najraje živela, vselej odgovorila, da danes. Dekleta v šestdesetih niso mogla biti zdaj osemdeseta, jutri devetdeseta in popoldne spet sedemdeseta. Me si lahko privoščimo takšno shizofrenijo. Eklektičnost je tista, ki to odkrivanje preteklih sezon dela tako novo, tako sveže. Način, na katerega mi uporabljamo te kose, je, uf, zakaj pa ne, revolucionaren, to, da lahko sobivata boho videz in iPad, navadna H&M t-majica, zatlačena v krilo petdesetih let, vintidž Balenciaga z lego čevlji letošnje Balenciage. Morda se v modi tako kot v umetnosti res ne more zgoditi nič več novega, lahko pa je nov človek, ki stopi vanjo. Mi smo tisti, ki smo novi. Mi smo tisti, ki smo 2011.
