Laki za nohte so novi parfumi. Kako so nas pripravili do tega, da pristajamo na čakalno vrsto?
URŠA JERKIČ
Chanelovo 5-ko smo zamenjale s Particulière, včasih z odtenkom Barefoot in Barcelona, če je huda kriza, z Manhattnovim črnim brez porednega imena, to poletje pa jo bomo varale s strupeno rumeno Mimoso. Preden sem sedla za tipkovnico, si nisem naročila klasike, dvojnega C, ostati moram objektivna in osredotočena, zato sem danes 'gola'. Na mojih nohtih je samo plast ojačevalca OPI, kar je za samooklicano odvisnico velika preizkušnja.
Laki za nohte so moj nakit, moj YSL prstan, prekršek v barvnih lestvicah, šund roman, moja duhovita plat, ta lajdrasta in ta fina. Moji nohti so vse ženske, v katere bi se preoblekla, in vse hitre lekcije najnovejših kolekcij, so 'anti it' torbice, enajstcentimetrske petke, črta na zadnji strani nogavic, globok glas in zmenek z velikim mestom. So vsi modni klišeji, kriki in kiksi. A so hkrati ena izmed redkih izpolnjenih obljub v svetu lepote, kjer ti pudri obljubljajo svilnato polt, vendar tvoj obraz ni ne na otip ne na pogled tak kot srajčna bluza Equipment, kjer ti depilacije prinašajo gladkost zloščenega avta, s pravo masko pa lahko tvoji lasje oslepijo mimoidoče. Ne rešujejo planeta, nimajo 'anti age' ambicij, so samo – lepi, kar je danes, ko morajo imeti še supermodeli posebne talente, minitabu.
Ženske smo obsedene z nohti tudi zato, ker so edini kos našega telesa, ki je po dveh plasteh gladek, sijoč, popoln. Brez por, madežev, gub, razcepljenih konic. Morda jih nekatere ne morejo nehati gristi, ker se hočejo prepričati, da ne sanjajo, da so te majhne ploščice, monoliti, resnični. Kot instalacija Richarda Wilsona v galeriji Saatchi, kjer z balkona gledaš sobo, do polovice napolnjeno z nafto, ti pa bi lahko prisegel, da vidiš polakirana črna tla, v katerih odseva ves prostor, optična iluzija, ki jo lahko razbiješ, če vanjo pihneš in gosta tekočina zaplapola.
Ko so ženske prvič pomočile prste v barve, je bilo treba čakati celo večnost, da se je vrag, pardon, lak posušil. Diana Vreeland, ena najbolj razvpitih modnih urednic prejšnjega stoletja, je v tridesetih ponosno mahala s svojimi temno temno rdečimi nohti, najbrž tudi zato, ker je takrat v Ameriki obstajala le še ena ženska s popolno manikiro, ki pa je morala za isti učinek roke držati v zrak ure in ure. Vreelandova je iz Pariza pobegnila z dvema stekleničkama hitro sušečega čudeža – resno, kaj bolj pametnega bi lahko vzela s sabo na samotni otok, imenovan Manhattan?
V Ljubljani smo še v devetdesetih, torej šestdeset let po tem vizionarskem švercanju flašk, prišle do svojega odtenka rouge noir samo tako, da so nam ga namešali v trgovinici v starem delu mesta, kjer danes brezskrbno pijemo najboljšo kavo, nekoč pa smo tam postajale ženske. Za bon voyage ga je Vreelandovi namešal neki Benečan, ki se je sicer, kako primerno, ukvarjal z rejo kokoši, v prostem času pa je bil nor na ženske roke in je damam delal manikiro iz čiste strasti. V paniki, ko je laka začelo zmanjkovati, naj bi Vreelandova zadnje kapljice prepustila Charlesu Revsonu, ki je sicer že prišel do čudovitih barv, a kaj, ko se niso in niso posušile. Charles je kmalu zatem, sredi sivine velike gospodarske krize, ženskam podaril Revlon. Še danes velja Revlonova rdeča za edino pravo rdečo, ki ne potegne ne na oranžno ne na rožnato.
Ženske so bile vedno pripravljene počakati na svoj lak kot moški na Guinness. Na prehranjevalni verigi luksuza so laki Big Mac – poceni, hitri in lično zapakirani. Kreativni direktor ličil pri Chanelu Peter Phillips je z lansiranjem odtenkov poželenja v omejenih izdajah naredil obrat v našem dojemanju, kaj je prestiž, saj je ekskluzivno postalo nekaj, kar je cenovno ugodno, dostopno vsem, če le pridemo dovolj hitro do pulta in zahtevamo dvojni C.
Pa kaj, če so baje slabi za nas, celo strupeni, odpovedale smo se cigaretam, lakom se ne bomo.
Fotografija Urban Pekle
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"