Mnenje: Ni dežela za starce

Modi se strašansko mudi, prav nikakršnega namena nima čakati, niti na svojo uradno sezono (zimski plašči so tako v trgovinah že avgusta, sandale decembra), kaj šele na prve gubice.

Včasih se vprašam, koliko časa bom sploh lahko pisala za modne revije. Kako dolgo bom še v modi in kaj za vraga bom počela pri petdesetih. Tolažim se, da je v mojem početju nekaj, kar zagotavlja, da ne bom nikoli čisto zares zdaj in potemtakem tudi ne včeraj, da bom bolj kot Givenchyjev suknjič, ki ga pač ne odpišeš tako na hitro kot lanskoletno Zaro (s katero si se lani sicer res noro imel, a sedaj z njo nimaš več kaj početi, celo nerodno ti je ob njej).

Če za modo velja, da nikoli nisi dovolj vitek zanjo, drži tudi, da nikoli nisi premlad.

Naivnost ji lepo pristaja, še bolj gladka koža, ki se ji v življenju ni zgodilo še nič omembe vrednega, bolščavi pogled in to, da se ves čas obnaša, kot da hoče umreti, kot je samomorilsko nagnjenost mode poznavalsko razkrila Coco Chanel. Kljub temu ali pa ravno zato me mladost neskončno dolgočasi.

Na sredini dnevne sobe kot samotni otoki obležijo številke revij, posvečene minus 20-letnikom, talentiranim gospodičem z mufkom pod nosom in gospodičnam brez enega sivega lasu. Na fotografijah so videti odlično, a pogovori z njimi se razen z redkimi nikamor ne premaknejo – kam neki pa bi se lahko, v srednjo šolo?

Podobno neromantično razmerje imam z manekenkami, katerih imen se mi niti ne zdi vredno zapomniti, saj se primajejo in odmajejo, preden bi ti uspelo razvozlati, kako se izgovori njihov priimek. To ne pomeni, da ne cenim njihovih konkavnih teles, le na dolgo kavo se jih ne bi trudila zvabiti.

Pred vhodom na revijo sredi Pariza se gnetejo novinarji, dekle na vratih nekoliko nepotrpežljivo pogleda, kaj ji pod nos moli starec v modrem kombinezonu in s fotografskim aparatom okrog vratu. »Oprostite,« ji pomaga neki drugi sivi možakar, »to je najpomembnejša oseba na svetu.« Letos izdani dokumentarec Bill Cunningham New York govori o starcu in modnem morju, po katerem se vozi izključno s kolesom, in to ves čas. Veliko prej, preden se je New York začel oblačiti za Sartorialista, je to vsako jutro počel za Billa, dedka ulične mode s foto kolumno v New York Timesu že več kot 30 let. Pri svojih osemdesetih se modnega še vedno veseli kot otrok, pri tem pa mu je malo mar za vse tisto, kar sodi zraven: za obleke (jih nima), denar (ga ne jemlje), hrano in alkohol (nikoli ne je na banketih in prisega na hitro hrano), stanovanje (živi v ropotarnici, obkrožen s predalniki arhivov, tušira pa se na koncu hodnika) in, ne nazadnje, tudi za seks (nikoli ni imel romantičnega razmerja).

Čeprav je iz časov couture hiš, ko fotografi sploh še niso imeli vstopa na revije, in še vedno dela na film, ni ne nostalgičen ne vintidž, vsakogar ogovori z ah, you crazy kids, ti nori otroci pa so nemalokrat stari tudi šestdeset. To je mož, s katerim bi šel na skodelico brozge, ki ji pravi kava, a kaj ko nima časa, mudi se mu, kot se mudi modi.

Starci so pravi navdih, mojstri enovrstičnic, ki vselej zvenijo tako, kot da definirajo stanje stvari, kaj pomeni biti ženska, biti obleka, biti kos nakita, biti moda. Karl Lagerfeld s svojim sivim prašičjim repkom z enakim gnevom kot Coco iz rokava stresa izjave, ki jih bomo citirali in 'retvitali' v neskončnost. Najbrž ne gre le za izkušnje in elegantnost veličastnih časov, ko je moda iz Evrope v Ameriko z ladjo potovala nekaj mesecev in potem nazaj, z newyorških ulic v pariško nočno življenje, a kako bi, 'nori otrok', to sploh lahko vedela.

V vrtcu se nisem hotela družiti z vrstniki, raje sem prisluhnila klepetom vzgojiteljic ali študentk, kar je bil vsaj približek tega, česar sem si resnično želela – potopiti se med babičine krznene plašče in njen cigaretni dim. Še vedno se ne morem upreti velikim damam, ki so dale skozi nekaj desetletij trendov, nekaj tistih Givenchyjevih suknjičev. Ure in ure bi jih v tišini opazovala, kot bi bila priča redki vrsti, ki počasi izginja in se vedno znova vrača – v modo.

Urša Jerkič
fotografija Fixinchevys