Mnenje: Moj vrat mi ne gre na živce

Že zveni neobetavno: puli. Kaj spektakularnega se ti lahko pripeti v njem, če nisi ravno Steve Jobs?
Urša Jerkič

Mnenje: Moj vrat mi ne gre na živce

Letošnja zima je kot vsaka polna trendov, ki so poželi salve ploskanja (na primer z bleščicami posuta različica štiridesetih let Miu Miu), pa tudi takih, ki jih bomo rade volje preskočile (na primer pisemsko torbico oziroma PVC-peresnico, napolnjeno z barvastim gelom, Christopherja Kana).

Potem so tu še tisti subtilni premiki med 'basic' kosi, ogrodjem naše garderobe, po katerih se modno leto čisto zares pozna. Mrzlico prehoda iz 2011 v 2012 tako najbolje ujame prav oprijeti puli. Ubožec, ki je na polici videti kot nekaj, kar je ostalo po levitvi nečesa veličastnega – morda pitona, še enega monumentalnega trenda sezone –, se je vrnil, diha nam za ovratnike in nas stiska okoli vratu.

To modno giljotino nam letos hočejo zapakirati v nekaj hkrati luksuznega in primarnega kot spodnjice, čisti 'moraš imeti' kos. Druga koža, mu pravijo, domiselna podlaga za zimsko plastenje, v zgodbo o njegovem uspehu kot vedno, kadar so brez idej, primešajo še Audrey Hepburn. Tokrat v filmu Smešni obraz, kjer jo fotograf, Fred Astaire, odkrije kot novi tip manekenke, nekakšno Kate Moss iz leta 1957, ona pa v plesni ekstravaganci sredi pariške beznice pokaže, kako se nosi puli. Ker oblačilo, v katerem bi bila mala mrha s prifrknjenimi obrvmi videti slabo, ne obstaja, tudi na črnem puliju pusti nekaj hepburnovskega, a je še vedno videti kot pantomimik. Črni puli pač daje groteskni vtis, da ti je odrezal glavo, skril vrat in trup ter nekje na koncu teme položil dlani.

Morda je prav zaradi potez črne luknje uniforma intelektualcev, ki se po kratki romanci navadno izkažejo za zgolj dolgočasneže. Vsemu svetu sporoča: sem zapleten, čeprav vse vidim le črno-belo. Arhitekti, beatniki, umetniki, srednješolski pisci poezije, filozofi, ki mislijo, da v primerjavi z drugimi filozofi imajo slog – puli je brez dvoma moškega spola in nikoli čisto zares ne odraste. Med oblačili igra vlogo očal z dioptrijo. Leži na postelji in ves ljubi dan bulji v strop, prižiga cigareto za cigareto, si tu in tam popravi očala na nosu in bere Camusa. Tako nekako mi je odraščanje ob črnem puliju vsaj predstavil oče.

Moj prvi spomin nanj je seveda zimski, in kdo ne mrzi zimskih juter? V polsnu mi ga je mama vlekla čez glavo, debele žabe pa čez zadnjo plat in vse tja do pazduh. Oboje nima več vstopa v mojo omaro. Čeprav jih je Raf Simons za Jil Sander z letovišč šestdesetih let prejšnjega stoletja povzdignil v visoko modo, so še vedno za smučarje in skakalce. Oprosti, Céline, tudi beli puliji spomnijo na resorte norih doktorjev, kjer okrevaš po lepotnih posegih.

Novoletne zabave, kjer spoznaš moškega, s katerim doživiš najboljši seks v življenju, se ženski v puliju nikoli ne zgodijo. Puli je hladen tuš, najbolj zategnjena različica sporočila »nisem razpoložena«, neprebojni ščit pred zapeljevanjem. Ko moški zagleda puli, ve, da ta večer ne bo nič, saj si ga nobena ženska ne potegne nase v upanju na nepozabno noč. Nemogoče ga je dati dol. Njegova glavna naloga je, da kot gardedama varuje ženski vrat, to čudovito cono, kjer je potreben le en dah, da se ti naježi koža in se ti zamaknejo tla pod nogami. Že samo zaradi tega bi ga bilo treba izgnati iz omar vsaj tja do triinštiridesetega, ko začnemo ženske, če lahko verjamemo Nori Ephron, zakrivati svoj vrat.

Koliko dobrih let z njim torej sploh še imamo? Ephronova v uspešnici Moj vrat mi gre na živce mlajšim bralkam priporoči, naj nemudoma skočijo v bikini in ga ne slečejo, dokler jih ne dopolnijo 34, enako bi moralo veljati tudi za goli vrat. Puli lahko kot še en rešitelj pred izdajanjem let, frufru, počaka še nekaj sezon.

Fotografija FIXINCHEVYS

Najbolj brano