Porcelanasta, žametna, rožnata, svilnata – nobeden od naštetih presežnikov je ne opiše.
Postavite se v mojo kožo. Najmanjši premik v rutini in že izbruhne, let z letalom jo pokonča, pomerjanje oblačil jo pusti pikasto, obisk velemesta jo zamaši, plaža razcveti. Ni življenjskega sloga, ki bi ji ustrezal; če bi jo hotela umiriti, bi najbrž morala živeti neprodušno zaprta v kozarcu. Je kot nadvse zahtevna, bolje bi bilo reči neuravnotežena ljubica, ki mi je nikakor ne uspe zadovoljiti: premalo pozornosti ji posvečam, ne razvajam je toliko, kot bi si zaslužila, zasipavam jo s stresom ter prostimi radikali, ne pustim ji dihati, odrekam ji lepotni spanec in kaviar – to pač ni življenje, za katero je bila ustvarjena. Ona je dama, videti pa je kot potepuh, za kar sem, seveda, kriva jaz. Če je najin odnos tak že pred prvo globljo gubo, kaj šele bo. Zakaj ne morem nove naročiti prek spleta? Prepričana sem, da bi mi Lanvinova odlično pristajala. Halo, net-a-polt?!
Lepa koža je najboljši, mah, kaj modni, vseživljenjski dodatek, verjemite mi. Čisti luksuz kot ruta Hermès. Kakšna vitkost neki. Celo večnost bi lahko zrla v takšno brez ene same pore, pa tu ne mislim obdelanih fotografij iz oglasov in z naslovnic, ne, tam zunaj so čisto običajne ženske z brezhibnim finišom. Karkoli drugega se dogaja na obrazu – prevelik nos, ozke ustnice, koničasta brada –, če je zapakirano v čist in zdrav celofan, je kot iz reklame. Morda je 'zdravo' tisto, kar me spravlja v obup, s slabo kožo si vedno videti nekoliko zanemarjen, kot da zagotovo nekaj ješ oziroma počneš narobe. Na primer dihaš. Poleg tega ni garderobe, s katero bi se slaba koža ujela, prej ali slej, vsekakor bolj prej kot slej vse skupaj pokvari svetleče čelo. Izčiščena minimalistična oprava v trenutku razkrinka kakršnokoli nepravilnost, kot nepridipravom lepo pravijo v lepotni branži, trend vzorec na vzorec pa v svoji bližini res ne prenese še nečesa škrlatnega in svetlečega, ali pač? Po drugi strani si v vsem videti odlično, ko je koža voljna, gladka, enakomerna, sijoča. Da, sijoča je dobro, svetleča slabo.
Seveda ne gre zgolj za mladost, zagledala sem se tudi že v zrelo polt, kot, spet, vsemu nad 50 lepo pravijo v lepotni industriji, ta je vedno tako bleščava, negovana in dišeča. Naravnost v mojo kožo me zadene, kako v romanu Izplamtevanje Pierre Drieu La Rochelle opiše svojo ljubimko, njene lepe noge, lepa ramena, izjemen obraz in seveda – njeno lupino: »Njena koža je bila kot usnje luksuzne torbe, ki je veliko potovala, močna in potemnela.« Jaz pa v jok, ker moja nikoli ne bo kot ročaji zelo zdelane, zelo ljubljene, ah, zrele vuittonke. Ni iz pravega materiala, zato jo sovražim, naslednji hip pa ji zavidam, ker je tako pogumna, da vsem pokaže, kdaj mi je hudo, kdaj mi je malo premalo vseeno. Zato je ne utapljam v pudrih, ne skrivam (več) za lasmi in ne analiziram pod povečevalnim steklom. Ima boljše dneve in tiste, ko ni za nikamor, takrat ostaneva doma. Čakajte, se mi samo zdi, ali mi res nekaj raste sredi čela? Zdaj vidite, o čem govorim.
Urša Jerkič,
fotografija Fixinchevys.
Urša nosi sračjno bluzo Ivan Rocco.
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc
