Matej Andraž Vogrinčič

Če rečem, da ima rad smučarske skakalnice in zimo na Krasu ali v Benetkah, bi še kdo pomislil, da je športnik ali morda gobar. Če povem, da je oblekel hišo ob Ljubljanici, v avstralsko puščavo postavil 1.800 belih kanglic in 56 zelenih čolnov polegel v liverpoolsko cerkev, pa vemo, da je to lahko le on.

Matej Andraž Vogrinčič - Foto: Fotografija Uroš Zagožen

Zakaj imam občutek, da ste zenovsko razpoloženi? Ste vedno tako mirni?

Verjetno zato, ker sem precej utrujen. Ravnokar smo zaključili predstavo Marš ljubezni (režija Matjaž Pograjc, op. p.) v Franciji, ki je bila fizično zelo naporna. Oder ima 18 ton in mi smo ga sami postavljali . . Šlo je za ulični festival v Aurillacu, kjer je predstavo v enem večeru videlo štiri tisoč ljudi, v drugem pet in tako naprej.

Kaj je prej – ideja ali prostor?

Prostor je tisti, ki mi nekaj pove. Vedno se najprej navežem na prostor, na lokalno sceno, mesto, zgodovino, povezave . . Ponavadi vse to preštudiram in dobim zamisel, lahko pa me zadane tudi v trenutku. Ko sem v Avstraliji iskal hišo, da bi jo oblekel, sem prečesal vso Ade­laido, pa nisem našel prave. Mislil sem že, da bom šel domov, potem pa sem ‘srečal’ ta opečnati zid, ki mi je dal idejo o avtomobilčkih, ki jih je lokalna skupnost potem dve leti zbirala za moj projekt. Hočem reči, da sem imel takrat najprej idejo o oblečeni hiši in sem iskal prostor, medtem ko sem to počel, pa se mi je porodila nova. Sicer pa je najprej prostor, potem ideja.

Se vam pogosto zgodi, da se projekt od začetka do konca popolnoma spremeni zaradi stvari, na katere ne morete vplivati?

V Liverpoolu, kjer sem postavil 56 čolnov, sem v cerkvi sv. Luke najprej želel imeti 15 tisoč vej bombaža, kar se je izkazalo za nemogoče. Nizozemska, ki je bila najbližje, ga toliko ni imela, žetev je enkrat na leto, in čeprav so iz Brazilije obljubljali, da ga bodo pripeljali do začetka festivala, ne jaz ne vodstvo festivala nismo hoteli tvegati. Treba je bilo najti nekaj drugega in zelo sem vesel, da se je tako zgodilo, sicer teh čolnov ne bi bilo. Take stvari se zgodijo z razlogom.

Kakšen je vaš prostor, vaše stanovanje?

Moje stanovanje v Ljubljani, kjer sem redko, je zelo natlačena sobica v stanovanju mojih staršev. Zadnjih 12 let obnavljam maj­h­­no kraško ruševino – ročno in samo takrat, ko sem tam. To so sanje, ki sem jih začel sanjati pri 25 letih, ko se nisem zavedal, kaj se pravi kupiti ruševino, ki jo je treba preurediti, zamenjati električno napeljavo . . Zdelo se mi je, da bom prebelil, pa bo. Ampak te stare hiše ‘požrejo’ toliko denarja, kot jim ga daš.

Ne potrebujete toliko prostora kot vaši projekti . .

Ne, bi si ga pa želel. Končna slika mojega doma je minimalistična oprema, zelo nenatlačen prostor oziroma z veliko knjigami.

Beneškega kiča ne bo?

Ne, ne, zelo čiste linije, ampak ne hladne. Hladnost lahko razbiješ z drugimi elementi.

Kje v stanovanju se najraje zadržujete?

Sam ali v dvoje? Rad imam balkon. (po premisleku)

Je visoko, z razgledom?

Ja, rad imam, da se mi pogled odpre. Lahko z balkona, rad grem tudi v hribe.

Kje pa bi najraje živeli?

Najraje kar po vsem svetu. Lepa kombinacija bi bila nekaj med svetovno metropolo, kot je New York, in Krasom.

Ali kdaj podvomite o sebi kot umetniku?

Saj ne veš, kaj in kako moraš. Ne veš, kako je prav. Žene me radovednost, kako bo to, kar imam v glavi, videti v prostoru. Bo boljše od tega, kar sem si zamislil, slabše . .

Ste malce otročji?

Popolnoma. Ampak dvomov, ki jih niti radovednost ne odžene, je mali milijon. Ko sem postavljal liverpoolske čolne, sem bil na koncu že čisto depresiven, ampak s kilometrino, ki jo imam, sem vedel, da se moram za hip ustaviti. Vse sem pustil, šel v kino in naslednje jutro smo v 20 minutah postavili do konca. Dvomi se porajajo, zelo pogosto, in dobro je, da so.

Vas prizadene, da za vašimi projekti ostanejo le fotografije?

Pri vseh projektih sem se zavedal, da so za določen čas, ponavadi nobeden ne traja več kot mesec. Po eni strani je to težko, po drugi pa se mi zdi pošteno, sploh če uporabljam javni prostor. Zdi se mi, da stvar, če je predolgo na nekem javnem mestu, postane samoumevna, to pa ni namen mojega ustvarjanja. Moji projekti so vezani na določen kraj in trenutek, potem za njimi ostanejo le še fotografije.

Kaj vidite kot popolno instalacijo?

Kaj mislite s tem, kaj pa je popolno za vas?

Nekaj, kar je brez popravkov, sprememb, z napakami vred . . popolno. Tako, kot je, je že popolno. Kot človek, ki ga imaš rad.

Saj imaš lahko rad tudi nepopolnega človeka . . (smeh)

Saj ga imaš, vedno . .

Vedno, ja. S svojim delom nočem zagospodovati nad prostorom, ampak stremim k temu, da bi se z njim zlil. Da bi bilo moje delo videti, kot da je tam od nekdaj, da bi bilo eno s prostorom. To bi lahko bil ideal, ki ga želim pri ustvarjanju doseči.

Ste ročno spretni, glede na to, da vaše delo vsebuje elemente gradbeništva, matematike, arhitekture?

Baje niti ne, znam pa zamenjati žarnico. Zrasel sem s tem, da sem neroden, čeprav se sam sebi nisem nikoli zdel, ampak sem bil toliko radoveden, da me to ni ustavilo. Matematika mi nikoli ni šla dobro, tako da je moj oče, ki je gradbeni inženir, desna roka vseh projektov.

Lahko živite od svojega dela?

Lahko preživim. Ali lahko živim, pa je že vprašanje.

Katja Golob

Fotografija Uroš Zagožen

ELLE november 2008

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri