Bolj kot kdajkoli prej se spominjamo modrosti Mance Košir in v njenih besedah iščemo tolažbo in spodbudo. Manca Košir je bila 'ljubezničarka' z vsako celico svojega telesa. Občudovalka mnogih, tudi Fride Kahlo. In najpomembnejše, družbeno angažirana ženska, ki je kljub letom v sebi do zadnjega občutila prefinjeno ženskost. Obujamo čudovit intervju, ki ga je leta 2017 z Manco Košir opravila Neja Drozg.
Naše vabilo na modno fotografiranje je sprejela z velikim veseljem, uživala je v sijajnih modelih: "Pa čeprav je žgalo sonce in sem se potila v zimskem volnenem plašču." Na obrazu se ji izriše nasmešek. Tudi nas je očarala.
Manca, kot ena od največjih avtoritet slovenskega novinarstva ste učili veliko danes delujočih, uspešnih novinarjev. Pregovor pravi, da se človek uči vse življenje - kakšnih modrosti se vi učite zdaj?
Najprej me je učila matematika, potem novinarstvo, nato znanost, četrt stoletja. Umetnost in lepota seveda ves čas, že mnogo let pa me zdaj uči življenje. Že odkar pomnim, je moj moto: 'Učim se, torej sem.' Kot poje imenitna Domiceljeva, Tomaževa - oba občutljivi ribici, rojena marca 1948 - pesem: 'Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo ...' Vam povem, življenje je veliko trši učitelj kot kakšen doktorat. Pa tudi bolj milosten, raznovrsten, lep in radosten.
Radostno zastopate pravice žensk v zrelih letih. Vas je strah staranja, minljivosti?
Zavedanje minljivosti je milostni dar. K tej spada tudi staranje, naraven proces, ki ni nikakršen tvegan dejavnik, kot slišimo v propagandah za kozmetiko proti staranju, prehrambnih dopolnilih in drugih potrošniških 'nategavščinah'.
Se jim upirate?
Predlagam, da programe proti staranju zamenjajo programi 'art of ageing'. Kako se starati, je pomembna veščina in umetnost posebne vrste.
Zato ste postali ambasadorka ARS, radostnega staranja.
Mi, stari, smo privilegirani, ker smo še živi. Za svoje staranje sem globoko hvaležna, vem pa, da v ta proces spada vse, kar spada v polno življenje. Težave, bridkosti in radosti, bolečine in bolezni. Rada bi bila čim dlje živahna, radovedna, ustvarjalna, pa gibljiva v možganih in telesu, dokler se bo dalo. Delam za to. (smeh) Prišle pa bodo bolezni z diagnozo, a upam, da nikoli ne obolim za najhujšo na svetu. 'Neljubezen' je bolezen!
Ne imajo vas zaman za modno babico. Vam to laska?
Seveda mi laska, pa še kako!
Kako jo dojemate, modo?
Ne kot potrošniško blaznost, temveč kot način slikovitega, živega izražanja. Modno izražanje je bilo zame vedno pomembno in ne vem, zakaj ne bi bilo še na stara leta. Zdaj še toliko bolj, ko popuščajo kakšne druge erotične in eksotične privlačnosti ... (smeh)
Želite tovrsten način razmišljanja prenesti tudi na nove generacije, ki krojijo modno panogo?
Skrajni čas je, da zaostala provincialna Slovenija v tem in še mnogo drugih smislih sprejme svetovni modni trend. Ko fotomodeli in manekenke niso več le mlade, lepe suhice, temveč sedemdeset, osemdeset let stare ženske z močno, karizmatično zgodbo na gubastem obrazu in povešeni koži.
Vredno je omeniti, da ste prva slovenska televizijska voditeljica, ki se je odpovedala visokim petam. Morda z namenom rušenja stereotipov?
Brez morda - kajpada! Tudi v osebnem življenju ne morem več nositi visokih pet. Oziroma jih ne želim, saj bi se mučila. V mladosti sem poskakovala z najvišjimi petami, z njimi prehodila kilometre asfalta. Zdaj je čas za ležernost in hiter korak. Kako že piše Sveto pismo? "Resnica vas bo osvobodila." In resnica je, da nisem več primerna za visoke pete. A tudi brez njih si upam pred televizijske kamere. Zakaj pa ne?
Zakaj pa ne. V oddaji Čas za Manco Košir ste nas sicer vedno razvajali s poglobljenim in pogumnim razmišljanjem o občutljivih temah. Za kakšne ste občutljivi sami?
Sem človek, ki mu je mar. Že od nekdaj. Kar nekaj let sem si prizadevala, da smo na fakulteti uvedli študij etike za novinarje. Svet potrebuje alternativo! Saj obstaja, vedno so obstajali ljudje z vizijo in etično držo, ki jih ni skrbela lastna rit, temveč jim je bilo mar za ljudi, rastline in živali, za ves svet. Srce me boli, ko gledam revščino in lakoto in se zavedam, da je za prav vsakega človeka dovolj bogastva. Dolžni smo se zavzemati za drugačno razdelitev dobrin.
Vse od ustanovitve leta 1982 pa skoraj do konca, leta 2000, ste bili članica uredništva Nove Revije, pred tem pa kot filmska igralka in manekenka večkrat na naslovnicah jugoslovanskega tiska. Se še spominjate prve naslovnice, ki ste jo krasili kot rosna manekenska začetnica?
Seveda se je spominjam, še kako dobro! Zame je bil to pomemben dogodek. Kot če bi danes prejela Nobelovo nagrado za literaturo. No, te sicer ne bom nikoli dobila, naslovno stran edinega takratnega modnega časopisa v Sloveniji, Maneken, sem pa vendarle dobila. Stara komaj 14 let. Joj, kako sem bila važna!
Res?
Iz uredništva so mi na vas, kjer smo živeli - danes je Pržanj predmestje Ljubljane - prinesli telegram. Mama je bila ravno na vrtu, ko je prišel poštar s prvim telegramom za Manco Košir. V njem je pisalo, da sem bila izbrana za snemanje in naj se na določen dan ob določeni uri zglasim v studiu fotografa Vivoda. Brala sem telegram in se na ves glas drla: "Mama, mama, manekenka bom!"
Izživete otroške sanje torej.
In majhno maščevanje fantom, ki so se norčevali iz mene, pretegnjene suhice, in me dražili s 'pobezljano glisto'. Ko je revija izšla z menoj in še eno starejšo manekenko na naslovni strani, sem razred povabila na tortice. Revijo pa še hranim v eni izmed mnogo škatel v kleti.
Od filmske igralke, znane jugoslovanske novinarke, univerzitetne profesorice do pisateljice 18 knjig. Bi dejali, da ste se že rodili z ustvarjalno žilico ali je ta nastala kot splet različnih dejavnikov?
Vsi se rodimo ustvarjalni. Od ugodnih ali neugodnih okoliščin pa je odvisen v nas zagorel plamen. Imela sem krasna starša, v mojih časih so bile šole resnično dobre, v meni pa je tudi garaška in pogumna ženska, ki si upa zbirati nove in nove izkušnje na ogrlico življenja.
V okviru leposlovja so pisma vaša najpogostejša zvrst. Pa moda, kakšna je njena 'zvrst', kakšen okus imate?
Občutek imam, da so tudi modna oblačila svojstvena pisma. Pišemo jih sami sebi, da se v njih dobro počutimo, in pišemo jih drugim, saj je moda način komuniciranja. Kot pisma. Z načinom oblačenja pripovedujemo, kdo smo. Lepo je, če nas ljudje zares vidijo v naši svojskosti, enkratnosti. Ustvarjalen odnos do mode to omogoča v enaki meri kot ustvarjalen odnos do literature. Pri obeh je pomembno biti avtentičen, najti svoj osebni slog.
V čem se počutite najbolj ženstveno?
Ženstveno? Sem že hotela reči, da mi gre predvsem za veselje, udobnost, pa za ščepec začimb z modnimi dodatki, ki jih obožujem. Kot obožujem začimbe v svoji znameniti kuhinji. (smeh) Zdajle vidim, da gre tudi za ženskost, ko se pogledam v nalakirane nohte in vem, da imam doma za vsak primer vedno pripravljeno živo rdečo šminko.
Se še vedno radi veliko ličite?
Skorajda ne več, zato si vsaj ustnice namažem z rdečo. Naj se ve, da sem ženska.
Ustvarjate občutek, kot bi živeli več življenj ... V katerem obdobju osebnostnega razvoja vam je uspelo najbolj definirati modni slog?
Opravljala sem različne poklice, bila partnerica različnim moškim ... in se oblačila statusu primerno. Kot manekenka sem po zapovedih fotografov morala biti blondinka, vedno in povsod v visokih petah. Kot profesorica sem rada oblekla strog kostim, ki ga danes ne bi dala nase v nobenem primeru. Lase sem barvala rdeče, kar mi zdaj niti na misel ne pride. In tako naprej. V vsakem življenjskem obdobju sem se učila drugih stvari in se drugače oblačila. Že vrsto let pa v moji garderobi prevladuje športni stil, kajti na stara leta si končno dovolimo reči: "Ni ga čez 'komot'!"
Znova dokaz, da sta drznost in samozavest od nekdaj vaši vrlini. Ne nazadnje ste nekoč nastopili v filmu Breza, v katerem ste kot prva v jugoslovanskem filmu pokazali golo oprsje ...
Če bi vedeli, kako sram me je bilo! Vsi so morali oditi, z izjemo režiserja in snemalca. Zagrozila sem jima, da lahko gole prsi pokažeta le za delček sekunde ... Zdaj mi je žal, saj so to bile lepe dojke, lahko bi jih razkazovala bodočim pravnukom, pa je posnetek tako kratek, da se njihove glorije skorajda ne vidi. Drzna takrat pač nisem bila in tudi danes sama sebe ne doživljam tako. Bolj kot pogumno, ki si upa poskusiti, verjamem in globoko zaupam, da bom naredila prvi korak. Četudi smeri ne vidim, moja intuitivna duša sluti pot in ji zaupa moje upajoče srce.
Za revijo Story Napisala: Neja Drozg
Kreativni vodja: Petra Rozman
Fotografije: Taja Košir Popovič
Stiliranje: Tina Tanko
Ličenje: Tjaša Založnik
Pričeska: Natalija Vujinovič za Mič Styling
Lokacija: Hotel Haludovo, otok Krk
Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024