Malo višje, malo širše ali kavbojke, zunaj cone udobja

6. 9. 2015
Malo višje, malo širše ali kavbojke, zunaj cone udobja (foto: komposter.si)
komposter.si

Poznam kar nekaj fantastičnih žensk, ki so se poslovile od njih. Še vedno nosijo bikini, torej majhne trikotničke na štrikcih, njih pa ne. Ta auf wiedersehen, adieu lahko zveni kot slovo mojim pesmim, mojim sanjam, moji mladosti – res, nobena ni več v dvajsetih –, toda zakaj bi bile melodramatične?

Kavbojke so včasih preprosto tako pasje, da se ti z njimi ne ljubi imeti opravka; še posebej ne zgodaj zjutraj. Toda ali ni prav džins tisti, ki nas reši vsakič, tik preden se vržemo z omare, ker v njej spet ni ničesar za obleči (a marsikaj za zmetati skozi okno, zažgati, se zjokati nad)?

Tako gre modna zgodba, da, medtem ko je resničnost velikokrat preozka ali preohlapna, čudno stoji na zadnjici, vleče čez stegna, zareže v pas, skratka, pasja. Vrsto let sem bila ena od teh žensk, razumem jih.

Najprej je tu silhueta, od katere se nismo premaknile, odkar so naša življenja sredi dvatisočih za vedno spremenile skinny različice. Kar naenkrat je oblačenje postalo sila preprosto: spodaj ozko, zgoraj nekaj voluminoznega ter čevlji z ravnimi podplati za čez dan, petke za noč; tako je mimo švignilo celo ljubo desetletje. Naš čas, zgoščen v enem oblačilu.

Če so nas opazovali modno ozaveščeni vesoljci, so od vselej istega zagotovo preklopili na drugi planet. Najbrž so naše starše prevevali podobni občutki, ko so enkrat opravili s kavbojkami na zvonec; še posebej tiste z močnejšimi stegni, a ljubkimi, zaradi zvona nikoli videnimi gležnji. Premo sorazmerno z našo zaciklanostjo sta naraščali tudi elastičnost džinsa ter njegova nizkocenovnost. Na koncu so postale bolj pajkice z žepi in zadrgo kot pa daljne sorodnice uniforme zlatokopov.

V rovu pod zemljo, mehke duše, ne bi zdržale, saj niso bile ustvarjene ne za trdo delo ne za staranje (povesile bi se na zadnjici, zanke za pas bi se strgale, in če bi jih izbrale v črni barvi, bi kaj kmalu potegnile na zeleno). Kar nekaj nas je tudi začelo pogrešati hlačnice in šuš-šuš, ki ga ustvarjajo z vsakim korakom. Predvsem pa trd, trpežen modri džins, ki ni raztegljiv kot čigumi, prav tako ne najbolj udoben ali kot pulover iz kašmirja narejen za stiskanje k sebi.

Pravi džins vzame tvoje telo nekam na grobo, in to paše.

Še zlasti poleti – ne nazadnje so ga prvi natkali mojstri iz Genove, da bi vanj shranjevali jadra –, ko si na še ne čisto suho telo kar tam na skali natakneš kavbojke (šuš-šuš!) in ti z mokrih las še malce pokaplja nanje. Takšna je vsaj moja poletna fantazija, v kateri nastopajo leviske; da so iz druge roke, jih dela še priv­lačnejše.

Yves Saint Laurent je za kavbojke dejal, da mu je žal, da jih ni iznašel sam, saj premorejo izraz, zadržanost, seksapil, preprostost – vse, kar si je tudi sam želel doseči.

Zaradi tega in zaradi petstoenk sem začasno izstopila iz kluba džinsofobov. Najprej so me obnorele slike zadnjic v njih. Na spletnem dnevniku Garance Doré so govorili nekaj o trendu mini denarnice, ki so jo kakor mimogrede potisnili v zadnji žep strašansko seksi levisk; v komentarjih skorajda nihče ni omenil majhne usnjene, vsi so hoteli vedeti le, od kod je ta džins (in čigava zadnja plat). Niso bile očitne zapeljivke, niso bile odrezane ali strgane, ne, to so bile odrasle kavbojke, za v službo, tako rekoč.

Nato sem jih videla povsod, najraje s salonarji na pašček z nizko peto ali usnjenimi copatkami natikači Gucci. Nič kaj rokenrol, temveč damske, prav, ob koncu tedna tudi malo Thelma in Louise, s proporci, ki so zdaj videti nekam sveži (četudi so iz osemdesetih oziroma devetdesetih), pravšnji za ženske, ki so se jim odpovedale.

Našla sem jih kot sardele stisnjene med nešteto drugimi ljubljenimi, a zavrženimi. Ko sem jih potegnila čez stegna, sem vedela, da se mi prilegajo bolje kot katerekoli, s katerimi sem se trudila doslej (v nekaj mesecih so se mi vse brez izjeme strgale med nogami). Bil je eden od tistih trenutkov, okrog katerih je nastal blog Jean Stories, kjer o svojih vsakdanjih, a ravno zato najljubših spregovorijo tiste, ki jih ne morejo dati s sebe. Njihov izbor ni vselej predvidljiv ali že na prvi pogled laskav do okončin, vendar deluje, ker je zelo oseben (in enciklopedičen). Moje leviske niso popolne, kje pa, z njimi sem bila že pri krojaču, kot to modro počno čez lužo, in še zmeraj nisem zadovoljna ne z dolžino ne s širino hlačnic, z zadnjico pač. Še vedno znajo biti pasje. A tudi fantastične.

Urša Jerkič