V času poletnih olimpijskih iger so nam štirje v Londonu živeči Slovenci - Lara Bohinc, Brane Kastelic, Tadej Zupančič in Anja Krvina - zaupali, kateri kotički so vredni ogleda.
Tadej Zupančič, publicist, prevajalec in bloger
Dolga desetletja, od leta 1949, je bil Bar Italia na ulici Frith Street v Sohu edini kava bar v Londonu, kjer se je dobila spodobna kava. Mio Dio, o njem so vendar prepevali tudi Pulp, in kava je še vedno prima. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja se je začela amerikanizacija 'kavopitja' – prvi Starbucks so odprli leta 1998 na King's Roadu, sledilo pa jim je še nekaj domačih, vendar nič manj homogeniziranih verig kava barov. Teza, antiteza ... pred tremi, štirimi leti je v Sohu, Covent Gardnu, Fitzrovii, Camdenu in Hoxtonu začela poganjati vrsta manjših, včasih srednje velikih kava barov in njihovih vsakršnih izpeljav. Moj najljubši je še vedno Notes Music & Coffee na 31 St. Martin's Lane, čisto zraven English National Opere, kjer imajo poleg izjemne, odlične kave tudi precej eklektičen izbor vin, hrana pa je preprosta, sezonska in dobra. V lokalu je bila včasih prodajalna cedejev in devedejev in manjši izbor je na voljo še zdaj. Osebje? Čudovito. Podobno je tudi v njihovi mlajši podružnici na 36 ulici Wellington Street, na drugem koncu Covent Gardna. (www.notesmusiccoffee.com)
Priznam, z A.P.C.-jem sem malo obseden. Ampak to, kot se mi zdi, ne sme biti narobe. Elegantno diskretne in diskretno elegantne kreacije Jeana Touitouja so fenomenalne, da o njegovih kavbojkah, ki jih nosim tako dolgo, da potem – in pri tem nisem edini – lahko hodijo same, sploh ne govorim. V Londonu imajo dve trgovini, eno na ulici Dover Street v Mayfairu, drugo, zelo majhno, vendar okretno, pa na ulici 5 Redchurch Street v Shoreditchu (z zadnje je fotografija). (www.apc.fr)
Na prvi pogled se stvari zdijo zelo preproste, vendar niso. London Fields v Hackneyju je bila včasih gmajna, ena izmed najstarejših v Londonu, zdaj pa je eden od manjših parkov, vendar pa se na 13 hektarih, kolikor jih meri, gnetejo tako edini odprti 50-metrski bazen z ogrevano vodo v mestu kot igrišče za kriket, in ko je sončno, vsi londonski hipsterji ter polovica vseh fixie koles v mestu; London Fields je takrat res podaljšek Dalstona ter severnih delov Hoxtona (južni so že nekaj let gentrificirani). Ob sobotah je na Broadway Marketu, ki se iz London Fieldsa izliva proti Regent's Canalu, super tržnica z odlično gastronomsko ponudbo; Broadway Market je čez teden sicer luštna zbirka zanimivih trgovin in restavracij. Ne samo mimogrede, avtobusna proga številka 48 povezuje kar tri londonske epicentre vsega vročega in maksi: London Bridge z Borough Marketom, Hoxton + Shoreditch ter Broadway Market. (www.broadwaymarket.co.uk)
Nekaj popolnoma drugačnega od vsega, kar sem doživel v zadnjem času, je bilo kosilo v Dinnerju, prvi londonski restavraciji radikalnega, ekstremnega kuharskega mojstra Hestona Blumenthala. Blumenthal je zaslovel z molekularno gastronomijo, za katero zdaj sicer pravi, da je mrtva, vedno pa je trdil, da je njegova hrana zelo čustvena. In jedi v Dinnerju – v hotelu Mandarin Oriental na ulici 66 Knightsbridge – so res zelo čustvene: so stare, zelo stare britanske, vendar hestonizirane, če se lahko tako reče (glavni kuhar v Dinnerju je Blumenthalova dolgoletna desna roka Ashley Palmer-Watts). Najboljše od vsega je Tipsy Cake (iz okoli leta 1810) s pečenim ananasom. Brioš – to namreč ta cake tudi je – med pečenjem zalivajo z omako iz brendija in belega bordojca (sauternesa), zaradi česar je potem okajen, čisto na dnu pa – le kako? – nastane malo jezero z okusom po masleni karameli. Resno: le kako? Okajeni brioš je ne le zelo čustvena, ampak tudi čutna jed. (www.dinnerbyheston.com)
Pripravila Meta Kač,
fotografije Shutterstock.com, osebni arhiv in promocijsko gradivo
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc