Ah, ti odvečni kilogrami, komu se jih ljubi prenašati?
Čeprav večino časa nimam pojma, kaj naj oblečem, in otožno zrem v omaro kot v prenaseljeno pokrajino bogu za hrbtom, ki bi jo s presežniki opisala le cenena nemška turistična agencija, vselej vem, kaj naj spakiram. Mogoče od sebe domačinke preprosto zahtevam več angažmaja kot od sebe popotnice, ko se grem med drugim odpočit tudi od prvo omenjene.
Nočem se hvaliti, ampak res sem superlahka popotnica, ne nujno najbolj praktična ali sistematična, ampak preprosto lahka. Če menite, da to ni ravno hvale vredno, vam moram žal povedati, da se motite, za žensko je še kako pomembno, da je lahka, kar se tiče stvari. Zaradi svojega skromnega kovčka sem na letališčih v očeh moških videla nekaj, kar lahko opišem le kot globoko spoštovanje.
Kamorkoli že grem in za kolikor časa pač, me praznina široko razprtega kovčka ne spravi v paniko. To, da doma sploh imam robe za 20 kilogramov, kolikor sme tehtati oddana prtljaga, se mi zdi neverjeten podatek, da ne rečem dosežek. Imam sedem kilogramov dizajnerskih kosov?! Bravo, jaz!
Seveda sklepam kompromise, kovček si ne nazadnje delim s partnerjem, a dekle res ne potrebuje več kot dveh parov čevljev, pri čemer ima ene obute, petih majic, enih kavbojk in usnjene jakne (oboje oblečeno za potovanje), puloverja, obleke za na lepše, nekaj spodnjega perila ter nogavic (jaz jih sovražim, tako da namesto njih v vogal zatlačim še kopalke), mar ne? Kar bi me teoretično lahko spravilo v obup, je količina kozmetike, ki jo očitno pokonzumiram, čeprav ne uporabljam niti maskare in preskočim parfum. Naj grem le za vikend ali za mesec dni, s sabo popokam vse žavbe, odstranjevalce, korektorje in pincete, kot bi z mano potoval še neki posebej izbirčen bonsaj.
Za vse vpletene pakiranje ni najbolj prijetno. Ko oblačila zdrknejo z obešalnikov in končajo v sušiju podobnih zvitkih, izgubijo večino dostojanstva, da o sramoti, ki jo doživijo kreme, ko so kar naenkrat preseljene v majhne, nič kaj šik posodice, niti ne govorim. Zato – pa tudi zaradi opozoril na letalu, naj v primeru evakuacije pustimo torbo na krovu (ste nori, kaj pa moja jakna Acne?) – gredo z mano bolj ali manj pogrešljive reči, ki se mi doma zdijo že nekam utrujene, tako kot jaz potrebne počitnic.
Medtem ko sem od moških deležna tihega občudovanja – zagotovo pomislijo, da ženska, kot sem jaz, v jutranji konici ne more zasesti kopalnice za več kot deset minut –, me po drugi strani večina pripadnic mojega spola sploh ne razume.
One so namreč sredi avgusta za vsak slučaj pripravljene na snežni metež in nanje se vselej lahko zaneseš, da imajo v torbici, eni za vsako priložnost, paket papirnatih robčkov in modni dodatek v živahni barvi. Za dva dni Pariza bodo izbrale kovček v velikosti enega izmed tistih pametnih mini avtomobilov, le da je ta kovček videti sila trapast in hudo težak. Pred grmado prtljage naivno skomignejo z rameni, češ, saj veste, ženske.
Pa kaj še, Parižanke bi jo na tako kratek izlet mahnile le z zobno ščetko, ah, tudi brez nje bi zmogle. Kot gospodična Holly iz Zajtrka pri Tiffanyju, ki je v Brazilijo najbrž pobegnila le v svoji značilni ozki, lahki črni oblekici in s črnimi očali na prifrknjenem nosu.
Nanjo sem pomislila pred kratkim, ko sem ugotovila, da ima nizkocenovna letalska družba maksimalno dovoljeno težo za pet kilogramov nižjo, kar je pomenilo, da bova z dragim morala tri tedne preživeti s 15 kilogrami oblačil, kozmetike in, ojej, knjig.
Saj bova prala, sem se tolažila, saj bova brala na Kindlu, saj bova nakupovala kdaj drugič, zraven pa špegala napotke, kako pakirati z dostojanstvom, ki jih je Shini Park z bloga Park & Cube zbrala s kom drugim kot z Louisom Vuittonom.
Težke reči in tiste čudnih oblik naj gredo na dno, s srajčnimi bluzami se igraj origami in jih zloži drugo v drugo, suknjič obrni naokrog z rokavi vred, da se ne umaže, na sam vrh pa kot princeska na zrnu graha sodi najbolj delikaten kos. Imenitno!
Potem sem pogledala svoj kupček oblačil, zdelani kufer in prav nič po Vuittonovo vse skupaj zabrisala vanj ter jo mahnila na letališče. Tehtal je 13 kilogramov in pol, moj dragi in nekaj moških v vrsti za nama so žareli od ponosa.
Urša Jerkič,
fotografija DCMU.
Urša nosi obleko Anđela Lukanović.
