Lepa za vsako ceno

Resno razmišljam o kloniranju, če je uspelo ovci Dolly, najbrž lahko rešijo tudi mene. A zdaj, ko razmišljam, kako se je končalo z Dolly ... Nisem več slišala o njej, po kloniranju ni bila zanimiva, zaključeni eksperimenti, bog ve, ali še živi. No, kakorkoli že, lepota. Tri dni sem se pripravljala na obisk pri kozmetičarki: manikira, pedikura, rahla masaža, nega obraza (zakaj jo imenujejo nega, ne vem, pravo ime je mučenje obraza), oblikovanje obrvi in, seveda, depilacija. Ležim z masko na obrazu in razmišljam, da se mi mudi domov, ker sem pozabila vzeti meso iz skrinje in bo moj dragi že zelo nestrpen, saj veste, kariera gor ali dol, kosilo mora biti pač narejeno. Potem se spomnim, da imam čez dobri dve uri sestanek, na katerega sem čisto pozabila – to pomeni, da se bom podala na magično avanturo iskanja sredstev za svoj modni projekt z obrazom, ki spominja na pico margerito. Tako pač je, prepozno je, da bi se lahko uspešno opravičila. Kozmetičarka misli, da se sproščam in uživam ob poslušanju glasbe: ptički čivkajo, slišim vodo, ki teče, new age mi že počasi dviguje pritisk in s trepalnicami poskušam umakniti vato, da bi videla, koliko je ura. Prosim, da malo pohitijo. Napaka. Sledi depilacija bikini področja. Ne!!! Na to moram biti priprav­ljena, moram gledati in šteti ovce, dihati globoko, kot pri porodu, moram močno verjeti, da je to nujno, koristno, pametno, saj se ne spodobi imeti na sebi Marca Jacobsa in čipkasto perilo Stelle McCartney, spodaj pa takšen gozd, da bi se še najbolj spreten gozdar v njem zgubil. A vsakič znova me prešine še ena misel: zakaj pa se on ne obremenjuje z dlakami? Mislite, da me je kdaj vprašal, ali me motijo? Saj ne, da me, pravzaprav se mi zdi zelo osvežujoče imeti moškega, ki si ne depilira obrvi in se zjutraj ne zbudi pred mano zato, da bi na skrivaj dvigoval uteži v dnevni sobi, temveč zato, da bi mi skuhal najboljšo kavo na svetu. Pa vendar, ali veste, kaj vse naredim zanj? Dvakrat na teden visim na Net-a-porterju ... mimogrede, mislim, da bi morali to spletno stran ukiniti, saj je moja obsedenost že tako globoka, da sem izumiteljica nove bolezni. Poimenovali jo bodo netaporterfrenija, žal zanjo ni pomoči, tudi najsodobnejše bolnišnice ne morejo pomagati. Včasih mislim, da bom klikala, dokler ne bom izpraznila računa; pa kaj potem, najbrž bi že našla kaj za prodajo, na primer tisti klavir, ki visi pri mojih in živi bog ne igra nanj. Mislite, da je kaj vreden? Vsekakor bi bil za kak­šno torbico Chloé ali kaj podobnega ... Skratka, kupujem zanj, ker želim biti lepa, modna, urejena, njegova mademoiselle, vedno v upanju, da me bo peljal na večerjo sredi Manhattna, letela bova s helikopterjem in v restavraciji me bodo čakale rože. Pustimo zdaj to, da načelno hodiva na pice, saj nikoli ne veš, morda bo zadel na loteriji, a, seveda, prej bi moral igrati.

Kaj vse naredimo ženske za lepoto? Vsak dan se prelevim v gejšo in frenetično iščem popolno lepoto. In vsako jutro stopim v dvigalo, sveža in polna dobre energije, pozdravijo me tiste grozne luči, pod katerimi je tudi Claudia Schiffer videti, kot bi prišla iz filma Alfreda Hitchcocka, čeprav njo rešuje dekolte, ki ga jaz žal nimam, a to je druga zgodba. V glavi je ta refren: »Moraš biti lepa, lepa, lepa!« In že letim v parfumerijo, ker nujno potrebujem novo šminko, saj jih imam v torbici le 15, a še vedno ne pravega odtenka. In ko jo končno najdem, je on sploh ne opazi. Ni mi jasno, kako je to mogoče, saj je za vsaj dva odtenka temnejša od prejšnje, kar ni kar tako. Zdaj ko pišem, pa sem se spomnila še na eno stvar: brez vsega tega bi bila tako skrajno zdolgočasena, da ne bi vedela, kaj početi sama s seboj. Brez šmink, oblek, parfumov, nege pri kozmetičarki, frizerja? Ne, to pa res ne. Ah, to življenje je tako naporno, a če si lep, je vseeno nekoliko lažje. Au revoir mon cher!

Fotografija Imaxtree