Elle je navdušil svetovni knjižni hit 'Drugačna od drugih' avtorice Lene Dunham, zvezde serije Punce. Za vas smo prevedli odlomek iz knjige.
Od nekdaj so me privlačili kreteni. Od drznih čudakov, ki se na koncu izkažejo za povsem solidne fante, do odvisnikov od seksa ... vsem pa je skupna nesramnost na prvem zmenku in želja, da me naučijo pameti. Fantje, če boste nevljudni do mene v trgovini z zdravo prehrano, boste v meni vzbudili zanimanje.
Če me ignorirate v pogovoru? Tudi to bom opazila. Še zlasti mi je všeč, ko tip začne nesramno, nato pojasni, da je to njegov obrambni mehanizem, in postane še bolj nesramen, ko ga spoznam. Ko sem dopolnila 25 let in se spustila v zvezo z meni resnično ljubim človekom, se je vse to spremenilo. Zdaj menim, da sem na odvajanju od kretenov, tako da izpostavljanje prej navedenim primerom zame še ni povsem nenevarno.
Kreteni so me začeli privlačiti zelo zgodaj. Pubertetniška leta sem preživljala na vikendu ob jezeru, zvita na zlizanem kavču v mamini majici z napisom Pazi na razmik, ob filmih, kakršni so danes Zdaj in nekoč, Človek na Luni ... Če sem iz teh zgodb o spolnem nagonu mladih izvlekla kakršenkoli nauk, je bilo to to, da če si fantu resnično všeč, te bo poškropil z vodno pištolo ali pa ti bo nadeval vzdevke, kot je Salasta. Če te porine s kolesa in končaš s krvavim kolenom, to verjetno pomeni, da te bo kmalu poljubil za cisterno.
Najbolj zgodnjega seksualnega vzburjenja se spomnim, ko sem gledala Jackieja Earla Haleyja kot Kellyja Leaka v komediji Poredna ekipa Bears. Nosil je usnjeno jakno, vozil motor pred polnoletnostjo, kadil, do odraslih se je obnašal povsem nespoštljivo, česar do takrat nisem opazila pri niti enem fantu na kvekerski šoli. Še več, odrasle ženske je ocenjeval kot Hefnerjev sledilec.
Potem sem padala na prizore srdite privlačnosti v stilu Želim te, čeprav vem, da to ni pametno. Veste, kako Holly Hunter pogleda Williama Hurta v teve poročilih v filmu Broadcast News? Kot da sovraži vse, kar on uteleša? Celo Devet tednov in pol ima nekakšen grozen smisel ... Vse to je povsem naravno – le koga ne vzburi malo 'nategovanja' – a jaz bom prva, ki bom priznala, da sem v tem pogosto pretiravala.
Splošno znano je, da če imate dobrega očeta, boste običajno izbrali dobrega moškega. Toda, jaz imam očeta, ki je tako rekoč najboljši na svetu. Ne mislim čudovitega v tistem kastriranem stilu Da, draga! Mislim, čudovit je, ker je vedno spoštoval moj naravni značaj in mi nudil strokovno mešanico podpore in distance. Je neomajen dobronamerni vodja.
Z odraslimi se pogovarja, kot da so mladoletni prestopniki, z otroki pa kot z odraslimi. Pogosto sem hotela ustvariti lik, ki bi temeljil na njem, a izziv destiliranja njegove esence je res velik. Z mano ni bilo vedno lahko in prav tako ne z njim – konec koncev se umetniki radi zakopljemo v atelje, kjer se jezimo zaradi slabe svetlobe. Ampak premišljena, zaupanja vredna pozornost tega človeka je bila ključna za moj občutek varnosti.
Vse do današnjega dne je ostal najbolj iskren občutek veselja prav tisti, ko so se pri prijateljici doma odprla varata, pred njimi pa je stal moj oče v plašču iz tvida, da me reši zgrešene družbe za igro. Nekoč, ko sem imela pet let, sem bila na odprtju razstave in se pogovarjala z očitno pijano Britanko. Prehitro je nastopil čas za odhod v posteljo, in to me je spravilo v slabo voljo. Stala sem poleg prijateljice Zoe, ki je bila s svojimi štirimi leti zame sramotno otročje spremstvo.
Britanka, ki se je trudila vzdrževati pogovor, naju je vprašala, kaj najini starši naredijo, kadar sva 'porednici'. »Ko sem jaz poredna, me kaznujejo,« je rekla Zoe. »Ko sem poredna,« sem začela jaz, »mi oče zabije vilice v luliko.« Težko je to izjaviti, da se ne bi prižgal alarm. Učijo nas, da prisluhnemo deklicam, še zlasti če te omenijo, da so del sadomazo igre z jedilnim priborom. A tudi umetniška dela mojega očeta so seksualno eksplicitna, tako da ga ima FBI verjetno že pod drobnogledom.
Dokaz njegove dobre narave pa je, da me je, ko je Britanka mojo šokantno zgodbo ponovila pred skupino odraslih, preprosto dvignil v naročje in rekel: »Zdi se mi, da mora nekdo v posteljo.« Težko je razumeti, kaj sem želela s tem doseči – a govorimo o deklici, ki se je rada pretvarjala, da se duh proti njeni volji dotika njenih neobstoječih prsi ... Mislim, da je nauk te zgodbe, da je moj oče res čudovit, moja domišljija pa je bila vedno pripravljena zapomniti si, mogoče celo ceniti kaznovanje.
Obstaja teorija, o kateri se redko razpravlja (morda zato, ker sem avtorica teorije sama): da človek, če je njegov oče neverjetno dober, kot znak upora teži k nasprotnemu odnosu.
Nič v moji zgodovini ni kazalo, da bom padala na kretene. S tremi leti sem bila na prvem sestanku koalicije za žensko akcijo. Me, hčere upornic iz centra, smo sedele v zadnji sobi in barvale pobarvanke, medtem ko so naše matere kovale načrte za naslednjo demonstracijo. Še preden sem se zavedala, da sem ženska, sem razumela, da je feminizem hvalevredna ideja, poslušajoč mamo in njene prijateljice, kako razpravljajo o premagovanju ovir v umetniškem svetu, ki mu vladajo moški.
Moja feministična indoktrinacija se je nadaljevala v naprednih zasebnih šolah, kjer je bila neenakopravnost med spoloma predmet, tako kot matematika, pa v kampu samo za deklice v Mainu, in medtem ko sem pregledovala babičine albume s fotografijami iz vojne (»Pravi posel so opravljale medicinske sestre,« je vedno govorila.). Vsemu temu je piko na i postavil moj oče, ki je meni in moji sestri uporno trdil, da smo najlepše, najpametnejše in najbolj poredne packe v mestu Gotham, ne glede na to, kolikokrat sva se polulali in si s topimi kuhinjskimi škarjami sami odrezali frufru.
Mislim, da republikanca nisem srečala vse do 19. leta, ko sem tisto usodno noč preživela med ljubljenjem z dežurnim republikancem v našem kampusu. Nosil je vijoličaste kavbojske škornje in vodil radijsko oddajo, ki se je imenovala Iskreni pogovor z Jimbom.
Ko sem se z njim vrnila z zabave domov, sem vedela, da je namrgoden, baraba, in da ne zna izgubljati pri pokru. Rezultat tega je bil spolni odnos, ki je pravi šolski primer, kako se lahko gnus spremeni v hrepenenje, ko se pomeša s pravim mišičnim sproščanjem. Med seksom na plesnivem tepihu v študentskem domu sem vzdignila pogled k lončnici svoje cimre Sare in opazila, da nekaj visi.
Poskušala sem razbrati obliko in jo tudi prepoznala – bil je kondom. Gospodič radiofoničnega obraza je frcnil kondom na našo miniaturno palmo, misleč, da sem preveč neumna, pijana in potrebna, da bi ga zaradi tega izzvala.
Kaj odkrivajo spomini Lene Dunham?
Zvezda serije Punce opisuje svoje prve seksualne izkušnje, boj s kilogrami, notranje zlome in lažna prijateljstva.
Malo je knjig, ki so dvignile toliko prahu, še preden so bile napisane. Njena avtorica je dobila milijon dolarjev predplačila, ko je založniku pokazala le nekaj strani besedila, povrhu pa ima le 25 let. To je Lena Dunham. Založnik ni dolgo okleval, vedel je, da mlada avtorica in glavna igralka megapriljubljene nadaljevanke Punce nima kompleksov in dlake na jeziku, da je duhovita in da bo njena knjiga o odraščanju ob znanih in nekonvencionalnih starših – mami fotografinji in očetu konceptualnem slikarju –, v kateri je obljubila opis svojih seksualnih izkušenj, izpoved o trenutkih osamljenosti in boju z odvečnimi kilogrami, psiholoških zlomih ter pravih in lažnih prijateljstvih, sočno čtivo, ki ga bodo njeni oboževalci komaj dočakali. Do takrat pa mi z vami delimo najzanimivejše odlomke iz intervjuja, ki ga je ta uspešna, ambiciozna in mlada vzornica svoje generacije dala za francosko Elle.
O knjigi: »V knjigi sem povedala svojo življenjsko zgodbo, zgodbo o tem, kako je biti ženska danes, kako je biti posebna oseba in najti svoje mesto v odnosu glede na stereotipe o ženskah, ki jih družba spodbuja: dodeljuje nam službe, funkcije, vsiljuje mnenja in narekuje, kako se obnašati.«
O feminizmu: »Odrasla sem ob mami feministki, ki me je zelo zgodaj poučila o ženskih vprašanjih, in dolgo sem bila prepričana, da tudi vsi drugi tako razmišljajo. Bila sem v šoku, ko sem odrasla in ugotovila, da ni tako ... Verjamem, da se rojeva novi feminizem, da lahko Beyoncé in moja prijateljica Taylor Swift, njegovi promotorki, spremenita mišljenje številnih ljudi.«
O starših: »Zelo smo si blizu. Prebrala sta rokopis pred objavo, nisem hotela, da bi se ob tem počutila slabo.«
O otroštvu: »Kot otrok se nisem počutila srečno, vsaj ne toliko kot potem, ko sem postala najstnica. Kot da bi čakala, da se moje življenje končno lahko začne, da se lahko posvetim karieri, delam, kar želim ...«
O modi: »Vedno mi je bila všeč. Že kot majhno me je mama vodila na modne revije. Po drugi strani pa je v modni industriji tudi veliko tega, kar mi ni všeč; mislim, da je moda razlog, da veliko žensk ne mara svojega telesa, ker ne ustrezajo zamišljenim proporcem.«
O svojem stilu: »Ne zanima me, kaj si mislijo ljudje. Obleka, ki sem jo nosila na podelitvi emmyjev, je izzvala neverjetne razprave, kot da gre za državno vprašanje. Celo New York Times se je spraševal: 'Zakaj je oblekla to obleko?' Moj odgovor je preprost: ker mi je všeč!«
O blondinkah: »Da, pobarvala sem se na svetlo in drži, kar pravijo: ko ste blondinka, vam moški pridržijo vrata. Imajo ta neumen prirojeni instinkt ...«
O seksizmu: »Seveda je prisoten. Preden sem postala nekdo, sem spoznala veliko moških v Hollywoodu, ki so me preprosto ignorirali. To prizadene dvojno: ker si mlad in ker si ženska. Pogosto sem občutila, da mi moški dajejo nasvete o karieri in življenju, pričakujoč afektiven odziv.«
O 'šefovanju': »Včasih morate biti antipatični. To ni vedno lahko in razglasili vas bodo za prasico in samovoljno šefico. Včasih se borim sama s seboj, saj bi rada, da me imajo vsi radi; a če želiš narediti dober film, moraš sprejeti, da nisi priljubljen. Naučila sem se reči ne.«
O slavi: »Ah, ta slava! Povsod vidite svoje fotografije. Pravzaprav mislim, da se je zgodilo tisto, česar sem se najbolj bala: de me vidijo samo kot debeluško. A to ni vplivalo name: imam super simpatičnega fanta, ki me ceni in ima rad moje telo. Mislim, da živim tako kot prej ...«
O kompleksih: »Ko mi je neko dekle sporočilo, da se ima zdaj, ko gleda nadaljevanko, veliko raje in da se v svojem telesu dobro počuti, sem si rekla: 'Odlično, uspelo nam je!' Nič me ne prizadene bolj kot to, da ljudje ne marajo samih sebe.«
O debelosti: »Tri mesece se nisem tehtala in glede tega sem povsem mirna. Moja mantra je: jej, ko si lačen. Če sem pod stresom in telo potrebuje hitro hrano, se poskušam zadržati in ugotoviti, kaj se mi dogaja, vendar ni lahko ...«
O pisanju: »Ko se znajdete pred papirjem za svojo pisalno mizo, se obrnete k svoji intimi. Občutila sem potrebo po tem. Pisanje knjige mi je vrnilo občutke, ki sem jih izgubila: najti se iz oči v oči s svojim intimnim dnevnikom, kot mladoletnica v postelji sredi noči ...«
O načrtih: »Vedno se je treba osredotočiti na cilje. Do zdaj so bili moji načrti izključno profesionalni, zdaj pa se želim posvetiti sebi, si vzeti čas, da uredim hišo, se igrati s svojim psom, mogoče bom imela otroke ...«
Prevedla in priredila: Iva Marendić
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču