Islandija je otoška država, velika za približno pet Slovenij, ki leži na tektonski prelomnici med Evroazijo in Severno Ameriko, zato potresi tam niso redkost. Ker gre obenem za vulkansko zelo aktivno deželo, obiskovalec na trenutke dobi občutek, da je na nekem drugem planetu.
Prvi dan je bil namenjen Reykjaviku, najbolj severnemu glavnemu mestu na svetu, s prečudovito cerkvijo Hallgrimskirkja, pisanimi hišami, pubi ter dobro ponudbo morske hrane. Na cestah tega mesta človek ne more spregledati ogromnih terencev s pošastnimi gumami, ki ti lahko sežejo tudi do pasu. Kmalu sva ga s prijateljem najela še sama, saj je bilo na poti, ki sva jo izbrala, kar nekaj brezpotij, makadama in snega.
Odpraviva se proti severu, v smeri urinega kazalca okoli otoka. Pred nama je 2.500 kilometrov razgibane ceste, večinoma speljane ob obali fjordov. In že po nekaj prevoženih kilometrih nama je jasno, da sva res nekje daleč na severu. Močan veter, zasneženi vrhovi in zaledenele reke – led je debel tudi 20 centimetrov in več ter narit na bregove – so naju zvesto spremljali na poti.
Prvi resnejši postanek sva imela ob vznožju Snaefellsnesa, prvega ledenika, ki sva ga srečala. (Z ledeniki je pokritih dobrih deset odstotkov dežele.) Nisva se mogla upreti čarobni zasneženi poti proti njegovemu vrhu. Najprej sva dvakrat skoraj nasedla, vendar za dva 'otroka' s terencem to ni bil dovolj dober znak, da bi bilo morda bolje, da ne silita dalje . . Na koncu sva se skoraj ugreznila v neko jezerce, seveda prekrito s snegom, kar naju je vendarle prepričalo, da se vrneva v dolino.
Sledila je vožnja proti severnozahodni regiji Islandije in prečudovita vulkanska pokrajina. Za zaključek prve etape, ki je na naju pustila popolnoma drugačen pečat kot Reykjavik, sva si privoščila uživanje v leseni koči, pred katero je bil kamnit tolmun z geotermalno vodo, ki jo je bilo treba najprej ohladiti z navadno vodo, saj je imela kar 80 stopinj Celzija.
V zasneženem jutru sva odrinila proti najsevernejšemu kraju na otoku, Siglufjorđur, ki je od polarnega kroga oddaljen le 40 kilometrov. Ena izmed najlepših panoramskih obalnih poti do ribiške vasice je speljana ob strmih klifih fjordov. Včasih je bilo v tej vasici, ki danes šteje približno 1.300 prebivalcev, do deset tisoč ribičev, ki so v tem majhnem pristanišču v fjordu raztovarjali predvsem ribo atlantski sled (slanik). Danes velja za zelo umirjen kraj, primeren predvsem za pohodništvo po okoliških hribih.
Naslednji cilj je bil Myvatn, znan predvsem po naravnih kopelih, v katerih je geotermalna voda turkizne barve, obogatena z minerali; na dnu teh naravnih lagun pa je zdrobljena črna lava. Na začetku se mora človek kar malo navaditi na vonj po žveplu, saj je to območje geotermalno zelo aktivno. In prav zaradi tega je tu tudi ena od petih največjih geotermalnih elektrarn, geotermalno vodo pa Islandci uporabljajo tudi za ogrevanje ter kot toplo vodo.
Kmalu sva se odpravila proti jugovzhodnemu delu Islandije, proti največjemu ledeniku v Evropi, če govorimo o volumnu. Velik je skoraj kot polovica Slovenije. Led je povprečno debel 400 metrov, največja debelina pa je okoli tisoč metrov. Vodnik nama je pokazal, kje je bil ledenik pred 20 leti, in človek se kar malo zamisli. Na ledeniku sva najela motorne snežne sani . . Težko je opisati neskončno belo pokrajino, kjer se človek zlahka izgubi. Vsake toliko časa smo se ustavili in ugasnili motorje. Takšne tišine ne doživiš vsak dan. Za trenutek sem celo nehal dihati. Polna vtisov sva zapustila ledenik. Pravo razsežnost pa sva videla šele, ko sva se kar nekaj časa vozila po cesti, pa ni in ni bilo konca tako imenovanih jezikov ledenika, ki segajo prav do vznožja gore, ponekod pa kar do Atlantika. In prav tu so te ledene plošče najbolj spektakularne. Prosto plavajo v morju. Za hip spet pomisliš, da si na skrajnem severu Zemlje.
Ker sva bila tako navdušena nad ledenikom, se nisva mogla upreti še eni avanturi. Tokrat sva se kar z derezami odpravila po četrtem največjem ledeniku Islandije, Mýrdalsjökullu. Vodnica je imela poleg preostale reševalne opreme s seboj obvezno radijsko postajo, če bi slučajno izbruhnil vulkan Katla, ki leži pod ledenikom. Iz centra bi jo obvestili približno štiri ure pred izbruhom. Omeni nama še sosednji ledenik Eyjafjallajökull in vulkan, o katerem pravi, da je zelo nepredvidljiv in da že skoraj 200 let ni izbruhnil. Le devet dni zatem se je zgodilo.
Seveda sva si ogledala še eno izmed največjih turističnih znamenitosti Islandije, Geysir, po katerem se imenujejo vsi drugi gejzirji po svetu. Gre za termalni izvir, ki v presledkih bruha vrelo vodo in paro v zrak.
Za zaključek pa sva si pustila največjo zanimivost – Blue Lagoon (modro laguno). Gre za naravni termalni vrelec, primeren tudi za ljudi z luskavico, nekateri naj bi tudi ozdraveli. V centru, ki je neposredno ob geotermalni elektrarni, od koder vrelec dobi tudi vodo, si lahko poleg plavanja in namakanja privoščite še geotermalno parno kopel in savno, masažo, nego obraza . . Ob izhodu pa se lahko odločite za nakup naravnih krem za nego telesa in obraza.
Islandijo sva zapustila z lepimi spomini in z željo, da bi jo doživela še v poletnih mesecih, ko je seveda popolnoma drugačna.
Besedilo in fotografije
Dejan Burja
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc