Težko se je upreti steklenici šampona.
Las si nisem šamponirala že od sredine aprila. Zveni mnogo bolj fuj, kot je videti, verjemite mi. Kar ne pomeni, da je ravno sveže, priznam. Naj poskusim razložiti, zakaj bi ženska šla na bratovo poroko in v Pariz brez šarma pravkar oprane grive. Odkar sem konjski rep, to rešitev za vselej najbolj kritični tretji dan, zamenjala za paž, ki ga za pravi videz devetdesetih vsakih pet minut s prsti premečem na drugo stran glave, je moja pričeska že konec prvega dne svetleča kot papir, v katerega je bil zavit pomfrit. Nisem zagovornica škripajoče čistoče, saj vendar nisem kad, a lasje, ki bi se lahko znašli na meniju kitajske restavracije, niso srečni.
Se kdo spomni svoje babice z brisačo na glavi? Z navijalkami morda (in dedka z mrežico), toda prepričana sem, da si las z izjemo nekajkrat na leto pri frizerju preprosto niso umivale. Najbolj strastni zagovorniki te oblike higiene pravijo, da naj bi eden od lepotnih gigantov šele pred nekaj desetletji s kampanjo nadvse uspešno nagovoril ljudi, naj jih tako kot obraz umivajo prav vsak dan.
Lasje so takrat postali lovilci umazanije, smoga in človeških izločkov. Medtem ko so stekleničke začele hitreje izginevati s polic in ustvarjati multimilijonski posel, so dišeči, zjutraj umiti lasje postali simbol ameriških sanj, kjer se ženske in moški zgrozijo ob misli, da bi kakšen dan preskočili. Zanje so včerajšnji lasje kot nesnežno beli zobje – nekaj, kar si lahko privoščijo zgolj Evropejci, ki znajo nositi nonšalanco (beri: zanemarjenost).
Kljub temu največ pričevanj o lepotnem gibanju, imenovanem no poo, prihaja prav iz dežele paradoksa hitre hrane in zdrgnjenih lasišč. Na kratko: odpovej se mehurčkom in lasje ti bodo hvaležni oziroma se bodo začeli čistiti sami od sebe. Prehodno obdobje, ki ga, ker se s pažem pač ne moreš zateči h kitkam, preživiš s kapo, klobukom ali palmo sredi glave, naj bi trajalo nekaj tednov, potem boš imela lase Eve ali babice ali, na kar merim sama, Parižanke na deskanju.
Nekateri si lase po masaži lasišča samo splaknejo s toplo vodo, več jih zagovarja v vodi raztopljeno žličko sode bikarbone, ki ji namesto balzama sledi zvarek vode s kisom. Ni ravno daleč od okolju prijazne metode čiščenja zamašenega odtoka – mar nisem rekla, da nisem kad?! V moji kozmetični torbici je zdaj modra posodica sode bikarbone, kar me morda dela upornico proti šamponarski industriji, a se obenem ne znebim občutka, da moram za koketno pričesko skozi določen gospodinjski postopek. Pa tudi, da površina mokrih, res samo tako rekoč umitih las spominja na gladkost ribe.
Nekaj razkošja lepotičenja načinu no poo vrne nujnost česanja, s čimer se sebum z lasišča razporedi po celotni dolžini las. To bi bil lahko dober izgovor za nakup petične krtače Mason Pearson, morda zato še vedno vztrajam. Življenje brez rešitve v steklenici namreč zahteva veliko preizkušanja, sprememb v doziranju, dodajanja eteričnih olj, obdobij kriz, brskanja po internetu, praskanja po glavi, časa, preveč časa, in to za nekoga, ki se barva, kar je zagotovo še manj dobrodejno kot tedensko penjenje.
Novinarka, ki je v imenu žensk iz visokih lepotnih krogov šest tednov shajala brez in ji je vmes uspelo stlačili dve mastni fen pričeski, je najbolje povzela, kako se je počutila: »Kot vintidž oblačilo, ki ni bilo temeljito kemično očiščeno.« Kljub volumnu, videzu surf sprej odvisnice in nič več razdraženemu lasišču no poo najbrž ne bo več kot poletna kura, ki jo bom zaključila z enotedenskim vdajanjem steklenici; eko šampon ozaveščenih lepotic Rahua je res videti kot prisrčnica. Do takrat mi bo pogled uhajal na plažo, polno bleščeče gladkih las italijanskih lepotic, ob katerih se kot kup vintidža tolažim, da so leglo kemikalij.
Preberite še: Preverite, kateri lepotni trendi bodo prevladovali to jesen in zimo
Priporočamo tudi članek: Zdravilne lastnosti kostanja vas bodo navdušile!
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem