Težko je pisati o tisti reči tam spodaj.
Tudi zato, ker zanjo ni besede, ki bi bila nevtralna, kot je kavbojke ali komolec. Katerokoli od njenih številnih imen vselej vsiljuje kontekst: otročji, seksualen ali medicinski in, ojej, tudi hortikulturen. Ker ne more preprosto biti, ampak ima vedno funkcijo, kot orodje.
Na straneh množičnih medijev se, kakopak odvisno od starosti ciljne populacije, vse vrti predvsem okoli pričeske, nelagodja pred njo, njene spolne in, jasno, materinske vloge. Ona je tujek v našem lastnem telesu, čudakinja z dvojnimi ustnicami, vlažna, kosmata, krvaveča beštija, ki večino časa kot lenivec počiva za spodnjicami, v nasprotju z usti, še eno široko razprto črno luknjo.
Zagotovo imamo z njo bolj strasten odnos kot z ramo ali kolenom (čeprav, verjemite mi, če imaš bolj zalita kolena, precej več časa bentiš nad njimi kot nad ... saj veste, čim), a vendarle mi ni jasno, zakaj nas tako nagovarjajo, naj jo spoznamo, si jo dodobra ogledamo in, kaj?, ji damo ime. Saj vendar ni domača žival, 'muca', ali, v primeru, ko ji pravijo 'tamala', neka pomanjšana, bolj divja različica nas samih. Moja vagina ni mini jaz.
No, pa sem rekla, v-a-g-i-n-a, glede katere so se že v Monologih pritoževali, da jo lahko izustiš, kolikokrat hočeš, a ne bo nikdar zvenela kot beseda, ki bi jo hotel izreči. Nihče noče biti vagina. Ali nožnica. Kar pa, prosim, ne pomeni, da mora zveneti seksi ali ljubko, saj ni igračka, bimba ali pisemska torbica luksuznega proizvajalca. Kljub temu me vsakič nasmeje izjava blogerke Man Repeller, kako prepoznati visoko modo: »Če je videti kot vagina, potem je zagotovo couture!«
Nekaj je na tem; vsi ti naborki, kompleksnost izdelave, čudenje sveta, ko jo ugledajo. Če si potemtakem drznem izposoditi izraz za najbolj množično razširjen oblačilni element, ki je nekoč krasil le visoko modo, zdaj pa ga najdemo na slehernem obešalniku, bi ji lahko rekli tudi peplum. Peplum med nogami?! Saj sem vedela, da me ti volani na nekaj spominjajo, a vendarle nočem, da je zmehčana v lažje prebavljivi modni dodatek. Raje ji rečem p...
Henry Miller, katerega junaki so večino svojega časa preživeli v svetu pod pasom, je imel sočen nabor vzdevkov za tisto, kar je na koncu le, kako že, špranja z dlakami ali brez. Jelinekova v Učiteljici klavirja, ki trpinči svoje spolovilo, najde zanjo le besede peč, konzerva, žaltava podgana. Repertoar za moški ud, na kar jo v nekem intervjuju opozori novinar, moški, je veliko bolj pester: bingelj, storž, sveder, mesni koncentrat, bojna glava, špargelj, tiček, cucek, kit ubijalec. Pravi, da tega sploh ni opazila. Brez dvoma bi našla na stotine zmerljivk, a jih, ženska, ni.
Nezadovoljstvo nad besediščem za spolni organ ni naša glavna težava, je pa nemara simptom. Medtem se moški niti po revijah niti takole ob kavi nič kaj ne pritožujejo, da njihov organ imenujemo, če nismo ravno Jelinekova, penis, lulek ali tič, kar za nameček ne zveni sila bolje od katerekoli ženske različice. Morda ima to kaj opraviti s tem, da smo ženske priučene svoje telo jemati po kosih, kot je v eseju o lepoti za Vogue zapisala Susan Sontag.
Vse po vrsti kot Brigitte Bardot v Godardovem filmu Prezir svoja telesa razkosamo – so ti všeč moji gležnji, moja rit, moje bradavičke? – da lahko nato vsakega posebej, da, tudi Njo, podvržemo ocenjevanju. Od posameznega dela ne zahtevamo nič manj od popolnosti, pravi Sontagova, medtem ko moške taista popolnost dela trivialne: »Pri moškem je dober videz celota, nekaj, kar zajameš z enim pogledom.« Nič merjenja, nič seciranja poteze za potezo.
Kaj nam je torej storiti s tem kosom? Saj vendar ni pica, ni pa niti alef, točka, ki vsebuje vse preostale točke v vesolju in jo na koncu najdeš v kleti pod stopnicami. Nikoli ne bo popolna in nikoli ne bo imela imena, ob katerem se nam ne bi zataknilo.
Preberite še: "Zakaj, hudiča, naj ne bi potrebovala tudi svojega moškega?"
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji