Ko veš, da nič ne veš … je čas za paniko ali svobodo? (iz revije)

Večkrat bi me v mladosti lahko slišali reči: blagor tistim, ki ne vedo, česa vsega ne vedo, in se za to zato sploh ne zanimajo. In ki niso toliko pametni, da bi to sploh vedeli (da niso pametni). Meni so namreč lastni možgani kratili spanec in uživanje v življenju. Večno butanje, trkanje in zaletavanje misli znotraj lobanje je bilo blizu nevzdržnemu. Tako analitično, da me je od tega kdaj fizično bolela glava in ni pomagal noben aspirin, vse tja do prafaktorjev sem se lotevala vsega. Najsi je bila to sošolka, ki je samo zaradi treme dobivala slabe ocene, drugače pa je znala največ v razredu, in me je vznemirjalo, kako to rešiti, ali pa je bil to holesterol, za katerega je nejeverni zdravnik takrat trdil, da je povišan zaradi rdečega mesa, čeprav se ga vso mladost nisem niti dotaknila, kaj šele nesla v usta. Sem ga pa potem secirala do amena. Holesterol, seveda. Vsaki stvari sem morala priti do dna, in to po izključno svoji poti.

"Marsikdaj in marsikomu sem bila nadležna družba (tudi sebi, verjemite), saj se enostavno nisem znala pogovarjati o vremenu."

Nisem bila med tistimi, ki so brez filtra črpali od drugih, iz knjig ali kateregakoli drugega vira vedenja in znanja, z lastno črpalko (berite tuhtanjem) sem vrtala do nafte, samo da bi odkrila resnico in postavila teorijo, ki drži vodo. Tudi če se me ni prav nič tikalo, sem vtikala nos povsod in vedno, saj mi možgani nikoli niso dali miru. Marsikdaj in marsikomu sem bila nadležna družba (tudi sebi, verjemite), saj se enostavno nisem znala pogovarjati o vremenu. Se srečava na predstavitvi nove kreme proti celulitu? Nisi mi rekla še niti živijo v pozdrav, že sem te zasula s svojim mnenjem o sestavinah in širila svoje teorije, kot se širi vesolje. Vmes sem skoraj vpletla še kakšno teorijo zarote. (Še čudno, da me niso pregnali z dogodka.) Med klepetom, ki je bil monolog, sem ti navrgla še, da imaš stoodstotno težave z očetom, saj ti na čelu piše, da zaupaš samo ženskam (le nedolžno si mi omenila, da se ti moški voditelj dogodka zdi manj primeren, ker se ne more poistovetiti z ženskim celulitom). Bila sem … no, naporna. Malce mila beseda sicer na tem mestu.

"Takrat se nisem znala upreti sili, da zavrtam nekam v neznano globino, do koder lahko sežem, in po filozofsko privlečem na dan – resnico."

Ko smo se ob petkih s prijatelji zbrali za mizo, da bi si med prijetnim druženjem povedali, kaj nam je prinesel teden, sem se lahkotno pogovarjala in nasmihala natanko pet minut, takoj zatem pa že 'psihoterapirala' prijatelja, ki je vsak vikend tekel maratone in tudi nasploh skorajda ni več hodil, ampak samo še tekel. Nekaj časa me je še potrpežljivo poslušal, ko sem razvijala teorijo o tem, da je tudi tek odvisnost, tako kot jo povzroča droga, saj se med njim sproščajo kanabinoidi bla bla bla … Ko sem mu rekla Forrest Gump, pa je vstal, se zahvalil preostali družbi za lep začetek večera in zapustil prizorišče. Zaradi mene. Zaradi moje nekontrolirane analize, za katero mi ni dal zelene luči in ki ni bila (tako gledam zdaj) počenega groša vredna. Kdo sem jaz, da mislim, da nekaj vem o tem, da nekaj vem o njem, ki je svoj človek, jaz pa niti ne stojim v njegovih tekaških copatah? Na tem mestu bi postavila emotikon, ki izraža sram, ker nimam besed, da bi vam povedala, kako sram me je. Ampak sram me je zdaj, takrat me sploh ni bilo. Takrat se nisem znala upreti sili, da zavrtam nekam v neznano globino, do koder lahko sežem, in po filozofsko privlečem na dan – resnico. Mhm, resnico. In, mhm, globino. Karkoli že to pomeni. Tu bi bil spet na mestu emotikon sramu. Ne vem, kaj sem mislila, morda, da rešujem ljudi in svet, kaj sem (si) želela s tem dokazati. Vem samo, da sem bila v grozni zmoti. Ne glede tega, o čemer sem umotvorila, ampak glede tega, koliko sploh (lahko) vem. Danes vem, da nič ne vem. Da bi se morala o svetu, ljudeh, stvareh učiti, si nabirati izkušnje z njimi in vse to večkrat preverjati več življenj skupaj, da bi lahko tvorila dejstva, in ne samo meglenih teorij ali hipotez. Eno življenje pa je za to premalo.

Ironično je, da sem mlada in veliko bolj nevedna, kot sem danes, verjela skorajda v absolutne resnice, se določenih trditev držala kot pijanec plota, jih goreče zagovarjala, kot da trdim, da je ena plus ena dva, v resnici pa sem govorila o stvareh, ki jih ni mogoče preveriti niti z največjim ekspertom niti z močjo čez deset let razvite umetne inteligence. Kar je bilo na momente celo nevarno. Prepričevati prijateljico, naj razreši toksičen odnos z mamo, ker zaradi nje ne bo nikoli srečna? In to trditi, ne domnevati. O moj bog, no, kaj je (bilo) to? Blažena nevednost ali hoja po robu? Igrati se kvaziterapevtko ni šala, pa vendar sem imela takrat za celo nogometno ekipo prijateljic in prijateljev, ki so me res radi poslušali in so prav hrepeneli po moji družbi. V dvoje sem jih reševala oziroma, bolje, mislila sem, da jih rešujem, in oni so v to verjeli; ko sem koga dala na žar v večji družbi, pa je bilo – verjetno zabavno. Kje je že tisti emotikon za sram?!

Ampak danes sem – v primerjavi s tistimi dnevi – sama. Ne rešujem več drugih, medtem ko ne znam rešiti same sebe, in ne zabavam več ljudi z deljenjem 'radikalnih', večinoma pa samo grdo predrznih (in čisto nepreverjenih) mnenj. Moja človeška pamet je edino pravo dejstvo, v katero danes verjamem – to je, da je vse prekleto relativno in da je vse večinoma 'tvoja perspektiva' – dojela v dveh prelomnih trenutkih. Prvi je bil, ko sem ležala na travi in čakala utrinek, saj je bila to noč meteorskega dežja. Ob opazovanju zvezdnega neba sem se v enem samem hipu začela počutiti tako neznatno majhno, da me je postalo sram, kako veliko se počutim večino časa. Pa saj me nič ni! Koliko me pa je? Kdo sem jaz, da solim pamet komurkoli na tem planetu, ki je že sam po sebi en velik nič v vesolju. Ko me ne bo več, se bo vse vrtelo dalje, kot da se ni zgodilo nič. Moja blebetanja bodo pozabljena oziroma so že. Drugi trenutek oziroma čas razsvetljenja pa je bil, ko sem pristala v presečni množici dveh prijateljic, ki sta se med seboj na smrt sprli. V eni množici sem gledala eno plat medalje, v drugi sem poslušala drugo stran zgodbe. V presečni množici pa sem dojela, da ne ena ne druga nimata prav in da obenem ne ena ne druga nimata narobe. Pa smo tam. Tam, kjer ene same gole resnice ni mogoče odkriti. Ker ima vsak svojo.

Seveda obstajajo stvari, ki se jih da izmeriti, preveriti, dokončno določiti in ki so dejstva. A te me niso nikoli zanimale, bila sem večni filozof, ki ga zanimajo neoprijemljive zadeve, te pa sem želela na vsak način stlačiti v predale. Če ne moreš prijeti, ne moreš dati v predal. Kajne? Zdaj pa ni ne predalov ne globokih misli več, kajti pri 'teh letih' sem začela razumeti, da se ničesar ne da razumeti tako, da bi bilo to dokončno. (Pustimo matematiko in druga stvarna dejstva pri miru.) Neoprijemljive in neizmerljive stvari, ljudje in življenje pa se stalno spreminjajo, zato védenje o njih ne more biti absolutno, možnosti razumevanja pa je neskončno, kot je neskončno vesolje.

Če se vrnem na začetek teksta. Ko si še mlad in neizkušen in se poskusiš uveljaviti v svetu, si želiš tudi odziva sveta in potrditve, zato se poln zanosa postavljaš z vsem, kar veš in znaš. Vsi okoli tebe so zato izzvani in hkrati se veliko dogaja, ogromno je medčloveške interakcije in (navideznega) zbliževanja (ali oddaljevanja). Ko si kolikor toliko zrel in predvsem izkušen in ko veš, da je vse, kar veš, pljunek v morje, zato raje molčiš, kajti smisla v razpredanju o nečem, na kar nimaš vpliva, ne vidiš več, pa se vsem okoli tebe lahko le še zeha. Kje so vse tiste debate, s katerimi smo skorajda zažgali hladne prigrizke, ob katerih smo sedeli, tako vroče so bile? Burna izmenjava mnenj, v kateri sem vedno želela osvojiti lovoriko? Občutek vznesenosti, ko mi je uspelo vso okroglo mizo z močnimi argumenti prepričati, da se je bolje dati operirati kirurgu z dolgo kilometrino, ki v svojem delu sicer ni vedno samo blestel, kot pa novopečenemu, naravnost s faksa in z mladimi, a neizkušenimi rokami. Bilo je intenzivno, polno krepkih občutkov in pospešenega bitja srca, tisto uro ali dve sem se počutila zelo živo. A ko sem se naslednje jutro prebujala in v mislih obnavljala dogajanje prejšnjega večera, sem se vedno počutila vsaj malo – krivo. Krivo agresivnega vsiljevanja mnenja o nečem, o čemer ne vem dovolj. Danes vem, da je to 'ne dovolj' enako nič, saj s tako malo (nepopolnimi) koščki ne moreš sestaviti cele, natančne in podrobne slike, ki bi edina lahko karkoli resničnega pokazala in pomenila. In, predvsem, na tisto vprašanje o kirurgih je nemogoče odgovoriti z zaključkom. Kot na toliko drugih.

Zdaj sem torej nedružabna in dolgočasna, kajti izmenjava receptov za lahko večerjo ni prav nič napeta in zabavna. A tisti, s katerimi sem spletla resnične vezi, bodo v moji tišini uživali. Vedeli bodo, da je več kot potrditev mojega instant mnenja vreden večhodni meni tihega razumevanja med nama. Globoko razumevanje je, da neizmerljivih stvari ni mogoče izmeriti. In v resnici se to občuti kot – svoboda.