Kje je ta galeb?

Gotovo ste že slišale o legendarnih dalmatinskih galebih, zapeljivih moških, ki so svoje usluge pred desetletji ne čisto zastonj ponujali tujim turistkam. Znali so njihove jezike, vedno so bili dišeči in urejeni, z nekaj drobiža v žepu, predvsem pa z obilico južnjaškega šarma, pred katerim so ženske klecale.

Katja Golob

Kje je ta galeb?

Gotovo ste že slišale, kajne. No, jaz sem. Kot verjetno vsaka, ki se je kdaj navdušila nad Jadranskim morjem, ampak za razliko od prejšnjih let se mi zdi, da jih tudi vse pogosteje vidim. Bolj točno bi se izrazila, da o njih letos haluciniram že pri belem dnevu, in ne vem, ali je kriva poletna vročina ali kapljica malvazije pri kosilu preveč, sumim pa, da gre za posledico predolgega igranja z mivko na otroškem delu plaže, kar mame sploh rade počnemo, kajne?

Prav gotovo se vse leto potimo po telovadnicah, iščemo še bolj zdrave načine prehranjevanja in spomladi plačujemo božjastno drage anticelulitne tretmaje, da lahko potem v polulani mivki delamo potičke in škrtamo z zobmi, polnimi peska, medtem ko očetje dremljejo nekje v senci. Ali berejo dolge analitične članke o politiki, s katerimi nas zvečer uspavajo v eni minuti, ko bi jih radi predebatirali. Verjetno sem ter tja poškilijo za kakšnimi zagorelimi nogami in napeto ritko, in nas, ko jih dobimo, prepričujejo, da so gledali drugam. Od nas vsak dan pričakujejo skuhano kosilo in izvrstno znanje taroka, vsaj polurno občudovanje pa nam je zagotovljeno, če imamo pri roki vedno ledeno mrzlo pivo.

Z rahlimi različicami na to temo nas je večina parov z majhnimi otroki nekje tukaj. Večina zadovoljstva izvira iz dobro postavljene potičke, zdravih ušes in dobro pečene ribe, a jaz bi zraven še enega jadranskega galeba v kosu, lepo prosim. Ker sem že v letih pumice, imam točno predstavo o tem, kako naj bi bil videti, zato stran z blondinci in vsemi, ki imajo lase spete v čop. Briljantina, kolikor je gre v lase, me ne moti, če ne moti njega.

Starost je in ni pomembna, hočem konkretne dlake, ne najstniškega puha in še manj depiliranega torza, hočem dve ali tri gubice, morda prvi sivi las. Zdravo življenje gor ali dol, od vonja po tobaku se mi lahko zmeša, ker se ta vonj najbolje na svetu zmeša z moškim testosteronom. Hočem morskega volka, ki v vsako poro mojega telesa skrbno vtre kremo za sončenje, mi zmasira stopala, ker se ve, da je hoja v japonkah utrudljiva, in me nežno hvali kot tekmovalnega konja, ki je vse leto garal za svojo postavo. Vsak večer mi kupi popolno neumnost s stojnice – šopek posušene sivke, zapestnico iz korald ali domačo pomado za lepo kožo, me pelje na sprehod po ulicah starega mesta in mi pokaže, kje je zvezda Severnica.

Potem pa, in to je najhuje, me pelje domov, me poljubi za lahko noč in počaka, da zaspim. Seks? Dajte no, a je res nujno? Si ne bi najprej odpočila od obveznosti? A bi lahko kdaj v odraslem življenju abstinirala kakšen teden? In nikar mi ne recite, da med letom, pardon, med dopustom, kdaj same niste pomislile na to.

Evo, še škržati, ki so začeli zdajle besno nažigati, me podpirajo, čeprav je resnica kot vedno nekje vmes.

Namreč, kakor koli obrnem, je v radiju dveh metrov okoli mene moj mož, ki ta trenutek najverjetneje lošči svoj švicarski nožek, s katerim mi bo pomagal narezati zelenjavo za večerjo. Za kosilo jo je že, pa še ribe je očistil. Z nožkom je popravil hčerino vodno brizgo, ki je letos osnovni vir njenega zadovoljstva, in mojo potapljaško uro. Ves čas pridno nosi kopalke rdeče barve, ki sem mu jih kupila, čeprav mu niso všeč.Vsak dan na plaži išče najboljšo senco, dokler je ne najde, in sam pri tem tvega opekline druge stopnje. Ko iz peskovnika zarjovem, da me ima, da bi odplavala do horizonta, mi razumevajoče pokima in zleze v peskovnik. Kjer koli na svetu smo, si zlomi tilnik, da mi omogoči dostop do spleta, pa ne iz cybercafeja, temveč iz postelje. Gotovo na skrivaj najema kakšen Nasin satelit, da sem lahko še naprej neokusno odvisna od brskanja po spletu. Ko grem v gostilno, se naredi junaka in si naroči otroški meni, torej čevapi plus pomfrit, ki ga pojesta skupaj s hčerko, zato da se jaz lahko mastim z morsko hrano. Brani me pred zvermi, kot so ogabne kobilice, in nič ne reče, če pustim komarjem zadrgo od šotora zvečer odprto, ko berem svojo knjigo, medtem ko on bere pravljice hčerki, ki noče in noče zaspati, ker smo pač na morju. Ve, kje je sever in kje vse po Jadranu so hodili Grki, in ve, da jaz to rada vem, zato mi o tem pripoveduje. Če mislim, da gleda kakšno drugo ritko, me stisne in odmahne z roko, da se mu je le vzorec na kopalkah zdel zanimiv, moje noge so stokrat lepše. Včasih si kupi kakšen športni časopis in potem tisti dan enkrat ali dvakrat tiho vzdihne: »Messi je tako hud, veš.« In vsak večer se spremeni v obmorskega mačka, ki se v upanju na romantičen podvig privija k meni, prede, kako sem lepa in naj že enkrat neham deskati po netu, ker imam prelepe oči, da bi si jih pokvarila. Pravzaprav mi je nerodno. Imam točno takšnega galeba, kot si ga želim, le da sem včasih predolgo v otroškem peskovniku, ne da bi me uščipnil v zadnjico. Potem se pa nabere, veste.

Fotografija promocijsko gradivo New Yorker

Najbolj brano